Po ruski revoluciji leta 1905, ki je delno omejila samovoljno carjevo oblast, so Maksima Gorkega kot odkritega podpornika socialnodemokratske struje zaprli. Ljudje so bili pretreseni. Gorki je bil tedaj najbolj bran ruski pisatelj, priljubljen in cenjen je bil tudi v tujini. V le nekaj dneh po aretaciji so se pisma v podporo Gorkemu znašla na prvih straneh vodilnih francoskih, nemških in angleških časopisov. In prav zaradi pritiska številnih uglednih intelektualcev je moral car Gorkega izpustiti. Gorki se je potem umaknil na Capri, kjer je skupaj z Aleksandrom Bogdanovom, soustanoviteljem boljševiške frakcije znotraj ruske socialne demokracije in Leninovim tekmecem, leta 1909 ustanovil Caprijsko šolo. Ta poteza ni bila všeč drugemu vplivnemu boljševiku, Vladimirju Iljiču Leninu. Lenin je menil, da naj bi stranko vodili intelektualci meščanskega rodu, cilj Caprijske šole pa je bil v vodilne kadre boljševikov vzgojiti sinove iz delavskih družin.
Maksim Gorki, ki je tudi sam odraščal v skromnih razmerah, je namreč verjel, da je zdravo in živo jedro naroda predvsem proletariat; njegovih prizadevanj pa ne dušijo toliko oblastniki, ampak predvsem malomeščani, veliko močvirje brezhrbteničnih, brezvoljnih, malodušnih in predvsem le za lastno udobje zaskrbljenih posameznikov. »Malomeščan bi rad živel spokojno in lepo, brez dejavnega sodelovanja v tem boju, njegov najljubši položaj je – mirno življenje za hrbtom najmočnejše mogoče armade,« je v svojih zapiskih o malomeščanih zapisal Gorki, ki je ta medli in narod uničujoči način življenja in pogled na svet na pranger postavil v drami Malomeščani.
Malomeščan proti zdravemu napredku
"Jaz imam rad življenje, rad imam hrup, garanje, vesele in preproste ljudi! A vi sploh živite? Vi, kot da se plazite okoli življenja in se, zaradi ne vem kakšnega razloga, pritožujete in stokate … nad kom, zakaj, zaradi česa? Nerazumljivo." Tako v Malomeščanih govori Nil (Aljaž Jovanović), rejenec premožnega (malo)meščana Besemjonova (Ivo Ban), ki predstavlja tisto pokončnost in mladostno energijo, za katero je Gorki upal, da bo prežela rusko socialno demokracijo in da ji bo uspelo 'popraviti' ruski narod. Nilov antipod nista toliko malomeščan, ki se 'masti' predvsem na račun rente, ki jo pobira od podnajemnikov, ter njegova plaha žena Akulina Ivanovna (Silva Čušin). Stara malomeščana pripadata prejšnjemu svetu in tako kot že skoraj dvajset let v skrbi za negovanje ustaljenega vsakdana nista premaknila težkega pohištva, tako tudi ne bosta premaknila svojega pogleda na svet.
Nilov antipod sta otroka malomeščanov. Zaradi rovarjenja na univerzi iz študija prava izključeni Pjotr (Saša Tabaković) nam sicer vzbuja nekaj upanja, 'pravilno' toži zoper domače pohištvo – "Vse to predpotopno pohištvo kot da nabrekne, postane še težje, še bolj ogromno. Izriva zrak, da je težko dihati." - in se tudi pogumno vrže v romanco z 'nepravim' dekletom, radoživo vdovo kriminalca Jeleno (Nataša Barbara Gračner), a njegova omahljivost ga izda kot prihodnjega malomeščana, kar bistroumno opazi podnajemnik pri Besemjonovih, izobraženi pijanec Teterjev (Gregor Baković): "In sčasoma bo postal prav tak skopuh kot ti in tako kot ti samoljuben in okruten. In celo nesrečen bo prav tako, kot si ti zdajle …"
Kot absolutna žrtev malomeščanstva pa nastopi hči Tatjana (Vanja Plut), ki pri 28 letih že velja za staro devico, ki si možnosti za poroko še nadalje uničuje, ker dela kot učiteljica; v družbi izobražencev se malomeščan ne počuti dobro: "Ni tako lahko danes omožiti dekle … in povrhu izobraženo … je pa še težje …" (Akulina Ivanovna) Tatjana je tudi najbolj dvoumen lik, ki se nam po eni strani smili zaradi determiniranosti z okoljem, ki sprejema le konvencionalni tip ženske in ki izpljuni vsako samostojno in izobraženo žensko; po drugi strani pa nam sočutje s Tatjano preprečujejo njeno malodušje, njeno nedejavno postopanje ter zavistno pogledovanje proti vsem vrstnikom, ki izkazujejo nekoliko iskrivosti in dejavnosti. Tudi ko v obupu poskusi storiti samomor, ne vemo natančno, kako resno bi vzeli njene tožbe v slogu te: "Ne vem, od česa sem tako utrujena in zakaj mi je tako hudo … ampak, razumete, do grozljivosti hudo! Šele 28 let sem stara … sram me je, verjemite mi, da me je sram, ker se počutim tako … tako medlo, zanikrno … Notri, v meni, v mojem srcu je praznina … vse usahlo, požgano, jaz to čutim in to me boli … Nekako neopazno je prišlo do tega … neopazno meni sami se mi je v prsih razrasla praznina … zakaj vam vse to pripovedujem?"

Zoper ozkogledi pogled malomeščana
Že Gorki sam je v podnaslovu Malomeščanov izpostavil medgeneracijski konflikt. Vendar ta konflikt ni bistvo drame, predstavlja le vstop v temo nujnega boja zoper ozkogledi miselni horizont, ki je bil vedno obeležje malomeščanov. Ti so zato kljub svoji apolitičnosti – pravi politični angažma malomeščanu preprečuje patološko pedantna skrb za ohranjanje urejenega doma, urejenega življenjskega ritma in predvsem za ohranjanje premoženja – omogočali vzpon in ohranjanje avtokratskih režimov, pa naj je bil to režim carske Rusije ali pa nacistične Nemčije, katere hitro zatrtje je preprečeval 'tip' Mitläuferja ali (malo)meščana, ki prostovoljno 'teče' z režimom. Ta ozki pogled je kot bistvo drame izpostavila tudi režiserka Mateja Koležnik, ki je pred predstavo povedala: "Mislim, da je ena najslabših stvari, ki se ti lahko zgodijo, to, da je mentalni horizont tvojega očeta malomeščana enak tvojemu. Če razmišljaš tako, kot razmišljajo glavni protagonisti v tej igri, se v nekem trenutku pojavi potreba po redu, disciplini, po tem, da naši držimo skupaj, da nimamo nobene tolerance do drugače mislečih."
Čista in urejena, a prazna arhitektura, kot duša malomeščana
Temo omejenosti duha in sterilnosti malomeščanske kulture dobro poudari scena Iva Knezovića. Na odru prevladuje izčiščena arhitektura, ki spominja na meščanske vile kot kombinacijo arhitekturne teorije Adolfa Loosa in šole Bauhaus, ki so bile sanje vseh povzpetnikov v srednjeevropskem okolju tam nekje med letoma 1910 in 1940. Na videz trdna, urejena, preprosta, a vendar z dodatkom nekaj balkonov in na pročelju kot nekakšna slutnja stebrov kakšne utrdbe ali gradu tudi mogočna arhitektura je bila simbol etike in morale malomeščanstva, katerega glavna preokupacija poleg skrbi za lastnino in udobje je bilo predvsem to, kaj si o njih mislijo drugi. Tako tudi Besemjonova ob novici, da se je njegova hči iz obupa zastrupila, ne skrbi toliko zanjo kot pa to, kaj bodo o dogodku govorili po mestu: "Hči se je zastrupila, a ne razumeš? /…/ Govorili bojo vse mogoče … Saj pljunem nanje, za otroka bom vse potrpel … samo, zakaj? Zaradi česa?"

Smiselni zaris linije 1902-2011
Malomeščani so pravzaprav drama brez glavnih vlog. Prav vsak od likov zastopa določen tip v družbi in zato je tudi velika kakovost ljubljanske uprizoritve to, da so vsi igralci na odru nekako 'umerjeni' na isto višino. Nihče zares ne izstopa in nihče ne razočara. Delujejo kot organska celota, kot mikrokozmos malomeščanstva in njegovih odpadnikov. Malomeščani so seveda tudi zelo aktualna drama, katere sporočilo se kot opomin vrezuje v letošnji diskurz o skorajšnji (?) revoluciji. Ko so Malomeščane Gorkega pod režijskim vodstvom slovitega Stanislavskega krstno uprizorili leta 1902, je bila med predstavo navzoča carska policija. Premiera je doživela izjemen uspeh in ob tej priljubljenosti Gorkega se lahko tudi vprašamo, ali ne bi bila zgodovina precej drugačna, če bi v boljševistični struji zmagala pozicija Gorkega in Bogdanova. To bi bila namreč morda bolj humana, manj elitistična pozicija, ki ne bi preganjala vernikov in vseh drugače mislečih; Gorki je imel namreč vero za najpristnejše človekovo čustvo in je dejal: »Vera bi morala postati sestavni del socializma,« Bogdanov kot zagovornik anarhizma pa je nastopal proti dogmatičnosti in proti kultu osebnosti, v Leninu pa je videl poosebljenje ultradogmatizma in ultratotalitarizma.
Militantna vizija uveljavljanja socializma (in pozneje komunizma) prek akcije elitne boljševistične organizacije kot organizacije elitnih kadrov, ki ve vse bolje od proletariata, katerega interese naj bi sicer zastopala, se tako morda ne bi uveljavila in morda se postopoma tudi ne bi Sovjetska zveza izrodila v strahovlado. Morda pa tudi ne. Tudi Gorki, ki je tako odlično ujel tisti prevladujoči osebnostni profil, ki duši vse napredne sile pa tudi samega sebe, je imel svoje hibe. Razumljivo je, da se je po oktobrski revoluciji kot kritik Lenina – Še manj kot prej je Gorki Leninu zaupal po njegovi sloviti partiji šaha z Bogdanovom, med katero se je Gorkemu zdelo, da se bo Lenin kar razjokal, če bo izgubil; toliko mu je bilo do igre - umaknil na Capri, nekoliko manj razumljivo pa je, da se je v domovino vrnil šele na povabilo Stalina, ki ga je častil kot boga revolucije. Prepozno je spoznal zločinsko norost njegove diktature. Vseeno pa lahko mi ob njegovih Malomeščanih pravočasno spoznamo (morebitno) norost naše nedejavnosti.