"Total f#$%ing bullshit."
David Lynch komentira nakladanje Toma Cruisa o scientologiji.

V Delu beremo, da je performerka Marina Abramović na začetku kariere delovala in živela na robu, precej časa v težkem gmotnem položaju. Abramovićeva je danes zvezda. Nekateri pravijo, da se je prodala. To pa menda pomeni, da je slaba umetnica.

Sesuvati Marino Abramović, ker se je menda prodala, je infantilno. Med denarjem in umetnostjo ni nikakršne povezave. Nekateri veliki umetniki so imeli že zgodaj v karieri veliko denarja (Picasso), nekateri so obogateli pozneje v življenju (Bacon), nekateri veliki umetniki so umrli v revščini (Mozart). Nekateri majhni umetniki so že zgodaj obogateli (Hirst), nekateri majhni umetniki so obogateli pozneje v življenju (hja, zdaj se ne spomnim niti enega), nekateri majhni umetniki so umrli v revščini (Ekaterina Velika).

Svoj čas smo imeli v Ljubljani precej razvito hardcore-pank sceno, v resnici je šlo za drugo generacijo pank-rockerjev. Glasbene skupine, ki so spadale zraven, so bile 3. kategorija, Odpadki civilizacije in druge. Skupine Niet ni bilo zraven, so veljali za komercialo. Razumete zagato? Pravi pankerji so imeli dovolj za pivo in cigarete, če si imel pa poleg tega še dovolj za sendvič (Niet na primer), so te imeli za komercialo.

Tudi sesuvati Marino Abramović zato, ker menda spet uvaja »umetniško karizmo« - tako razmišlja teoretičarka Amelia Jones -, je trapasto.

Težava, ki jo vidim v povezavi z Abramovićevo, ni v tem, da bi »spet« uvajala »umetniško karizmo« ali »umetniško prezenco«. (Jonesova misli, da je umetniška prezenca nekakšna romantična izmišljotina. O tem kaj več kdaj drugič.)

Težava je v resnici v tem, da vse to, kar Abramovićeva počne, ni vredno nič v nikakršnem smislu. Gre za banalnosti. Menda so ji od znamenitega performansa, ko je pustila občinstvu, da šari po njej, ostale brazgotine. Vau, kakšna radikalnost, presunjen sem!

So ljudje, ki rinejo na Himalajo. Nekaterim od Himalaje ostanejo »brazgotine«, nekateri za vedno ostanejo tam. To je radikalnost.

Zdaj Abramovićeva bulji v ljudi in ljudje buljijo vanjo. Takšni so njeni najnovejši uspešni performansi. Včasih je to delavnik; osem ur na dan. Po novem bodo buljili drug v drugega kar 512 ur zdržema.

Eno vprašanje je, ali Marina res verjame v vse to, kar počne. Če je odgovor na vprašanje pritrdilen, ne gre več za umetniško-teoretska, ampak za psihiatrična vprašanja. Če je odgovor negativen, gre za običajno, neškodljivo zabavo.

Drugo vprašanje je ali ti, dragi bralec, verjameš v Marino.