Do Ionescovega testa je ustvarjalna ekipa pristopila avtorsko, z željo ukvarjati se z lastno zgodbo in položajem mladih. Zgodba Starca in Starke je tako postala zgodba mladega para, stole, ki jih pripravljata za goste, ki naj bi jih obiskali, pa so zamenjale kartonske škatle kot metafora ljudi. Takšno predstavo so ustvarili poleg Mateje Kokol še dramaturginja Nika Švab, scenografka Karin Rožman, avtor gibalne in zvočne podobe Ivan Mijačević, sodelavka režije in vizualne podobe Gaja Kutnjak, avtorica lučne podobe Petra Veber in igralca Stane Tomazin ter Ana Urbanc.
Njihova interpretacija zgodbe ostarelega para, ki se v naglici pripravlja na veliko zabavo s številnimi pomembnimi gosti, katerim naj bi posredovala pomembno Sporočilo, namesto tega pa na plano prihajajo le njune potlačene želje, iluzije, frustracije in samota, je prepričala tudi občinstvo in žirijo v Rusiji. Na festivalu ArtOkraina v Sankt Peterburgu so novembra prejeli nagrado gledališkega komiteja Za Črno Reko in nagrado Art Centra Most za mlado režiserko in njen gledališki prvenec. Že pred tem je predstava, ki je nastala pod mentorskim vodstvom Jožice Avbelj, Petre Veber in Jerneja Lorencija prejela akademijsko Prešernovo nagrado in se v sekciji AGRFT predstavila na oktobrskem festivalu Borštnikovo srečanje. Pred kratkim so jo igrali v Mestnem gledališču ljubljanskem, v sredo, 19. februarja, še v Gledališču Glej. Z denarjem od vstopnic namreč želijo zbrati finančna sredstva za pot na dva festivala v Južni in Srednji Ameriki.
Kaj vam je dala izkušnja gostovanja v Rusiji?
Nedvomno mi pomeni lepo potrditev našega dela. Odprla mi je tudi vpogled v drugačno gledališče in pogled na lastno delo; videla sem, kako predstava deluje zunaj slovenskih meja, v drugačnem kontekstu, in okolju, ki ne razume našega jezika, kar je dragocena izkušnja za ustvarjalca, saj mi omogoča uvid v nekatere elemente predstave, ki so pomembni za to, da lahko predstavo vsaj v grobem razume vsak in ne zgolj tisti, ki razume jezik.
Zdaj zbirate tudi finančna sredstva za udeležbo na festivalu v Južni Ameriki. Kakšna je pot za študentsko predstavo, da se uvrsti na mednarodne festivale v tujini? Sami iščete možnosti za uvrstitev na tuje odre?

V Južni Ameriki bomo gostovali na 2. mednarodnem festivalu alternativnega gledališča v Zacatecasu Mehiki in na 4. mednarodnem festivalu v Maracaibu v Venezueli. Na slednjem smo bili izbrani izmed dvesto prijavljenih predstav.
Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) ni pretirano angažirana v tej smeri, zato sem se odločila sama vzeti stvari v svoje roke. Tudi zasebno zelo rada potujem in spoznavam nova gledališča, nova obzorja mi odpirajo kreativnost. Tako sem se odločila, da tudi to predstavo, ki je kakovostna, prijavim na različne festivale. Zdi se mi škoda, se ne povezujemo zunaj meja našega jezika, saj je zame kot ustvarjalko zelo pomembno spoznati, kako moja država deluje, kaj je tu ustrezno in kaj ne, kaj bi lahko popravili in kaj sem morda do zdaj premalo cenila.

Vaši Stoli so nastali po motivih Stolov Eugèna Ionesca. V kolikšni meri se nanašate na Ionescov tekst oziroma ustvarjate povsem svojo predstavo?

Do Ionescovih Stolov smo pristopili zelo na široko, s svobodno interpretacijo. Spremenili smo dva osrednja motiva drame; starost likov smo prilagodili naši starosti, saj želimo raziskovati in pripovedovati našo zgodbo ali zgodbo mladih, ki v tem svetu iščejo svoj jaz in svoj prostor, stole pa smo nadomestili s škatlami. Spraševali smo se, zakaj se ostareli par v drami igra in kaj ti stoli sploh pomenijo. Zdelo se nam je, da je motiv stola nekoliko zaprašen in da stol v igri predstavlja nadomestek človeka. Stole iz Ionescovega teksta smo tako interpretirali kot nadomestek jaza in ko smo se vpraševali, kaj je jaz danes, smo prišli do praznih škatel kot simbola nečesa, kar je odloženo, zaprašeno, kar asociira na kulturo potrošništva in dobro označuje tudi osebnostno ter družbeno dimenzijo človeka, ki, tako se mi zdi, postaja vedno bolj čustveno nedotakljiv in se vedno bolj zapira pred drugimi. V našem hiperaktivnem svetu drug z drugim včasih ravnamo kot s škatlami, v katere lahko boksamo, se znašamo nad njimi in vanje odlagamo stvari. Škatle so nato postale zelo pomemben del predstave.
Sodeč po fotografijah ima prav tako pomembno vlogo kad, torej še en element, ki v originalni drami ni prisoten.

Kad predstavlja neke vrste mesto, kjer obstojimo. Ljudje smo nenehno zaprti v prostore, v stanovanje, v svoje misli, svoje metafore. Mimo njih enostavno ne vidimo. Izpostaviti sem želela zaprtost mladega človeka, tudi v drugačno škatlo, škatlo v obliki kadi, ki se razblini, ko žena moža vrže iz nje. S tem ko izstopi, se v njem odpre neki nov svet. Kad razumem kot simbol zaprtega sveta, ki govori tudi o tem, da moramo mladi ven iz svojih ustaljenih, družbeno "sprejemljivih" okvirov, da si mora posameznik upati, se boriti in se upreti za svoje ideale, želje, sanje, ne pa obstati in pustiti, da te družba in država sesujejo in odložijo vanj.

Z ekipo smo se posvetili aktualizaciji drame, saj menim, da moramo mladi povedati svojo zgodbo, ne pripovedovati zgodbe, stare več desetletij, ki niso več tako neposredno del nas. Tudi mene kot režiserko zanima, kje je moj prostor v tem svetu in kje najti intimno angažiranost, ki se skriva tudi v sami predstavi in njeni interpretaciji.

Osredotočanje na dejanski položaj mladih in vprašanja, s katerimi se danes soočajo, ter možnosti delovanja posameznika znotraj skupnosti so teme, ki jih lahko prepoznamo že v vaši študentski produkciji Shakespearovega Julija Cezarja. So to vprašanja, ki jih želite raziskovati v svojem delu?
Zanima me angažirano gledališče in mislim, da sem našla neko svojo obliko intimno angažiranega gledališča, v katerem me zanima, kje sem jaz, kje je moj položaj v družbi, kaj lahko storim za boljše življenje. Takšna vprašanja se mi zdijo pomembna, sploh v današnji situaciji, kjer vse okoli opažamo stvari, ki ne delujejo ustrezno, ko človek včasih v nič več ne verjame, ne v državo ne v politike. Verjamemo lahko le še v medsebojne odnose. Poslanstvo gledališča vidim ravno v govorjenju o nujnosti našega povezovanja, saj le drug z drugim lahko rešimo ves ta kaos in vse te blodnje, ki nastajajo zaradi dogodkov, ki jih spremljamo okoli nas.

Močno poudarjate skupinsko delo in skupnost. Tudi pri napovedi predstave je izpostavljeno skupinsko delo celotne ekipe in skupnost kot predpogoj gledališke umetnosti. Vidite pomemben del angažiranosti tudi v načinu dela?
Zelo mi je pomembno, da se celotna ekipa poveže, da pride na isti imenovalec in da vsi lahko enakovredno sodelujejo pri procesu nastajanja predstave; proces je bil odprt za predloge vseh sodelujočih, vse smo preizkusili, vse preigrali. Angažiranost ne sme biti namenjena sama sebi. Velik del angažiranosti predstavlja skupno delo, pa tudi to, da sporočamo in gledalcu predajamo nekaj, kar zares želimo sporočati.
Ima v vaši predstavi svojo vlogo tudi Sporočilo, ki ga pri Ionescu Starec želi sporočiti vsemu človeštvu?
Ugotovili smo, da Ionesco na koncu razpade; pade iz okvira gledališča oziroma forma gledališča razpade, tudi igralca se kot lika poslovita iz tega sveta in predstava se odpre. Mislim, da lahko na koncu govorimo o razgradnji vsega, o razgradnji form. Vprašanje, ali bosta uspela predati sporočilo ali ne, pa ostane odprto. Sta dovolj močna? Smo mladi dovolj močni?
Ionescovi Stoli so tragičen tekst. Lansko leto je Niko Goršič s predstavo Stol(čk)i do njega pristopil šaljivo in parodično, z drugačnim odnosom do absurda. Kakšnemu občutju ste sledili vi? Še prepoznavate tragičnost absurda?
Absurd smo raziskovali v intimi, v človeških odnosih. Tam pa vse absurdnosti morda niti niso več tako zelo absurdne, saj so postale del našega življenja.
Študij zdaj zaključujete še s pisno diplomsko nalogo. Kakšne so vaše želje za delo v prihodnje?
Želim si delati v Sloveniji, a mladi tu nimamo veliko priložnosti za delo. Če tu ne bom imela možnosti, bom poskusila tudi v tujini. Gledališče je tisto, kar me zanima. Gledališče ljubim in s tem medijem se želim izražati in če tu ne bo prostora zame, ga bom poiskala drugje.