Vodilo festivala, ki bo letos v Murski Soboti potekal med 2. in 5. septembrom, lahko opišemo s pojmi, kot so dostopnost, decentralizacija in demokratizacija. Matjaž Farič, umetniški vodja festivala in zavoda Flota, osrednjega producenta festivala Front@, tudi sam iz Murske Sobote, se je s sodobnim plesom prvič srečal v najstniški dobi, ko so s prijatelji ustanovili plesno skupino, a sodobnega plesa sploh niso poznali; njihovo zanimanje je spodbudno usmerjala šolska pedagoginja, nato so jih opazili mentorji sodobnega plesa iz Ljubljane in kmalu so začeli nastopati na dneh sodobnega plesa v Cankarjevem domu. "Pomembno je, da lahko mlada populacija skozi izobraževalni sistem ali neformalne oblike izobraževanja pride v stik z ustvarjalnostjo in umetnostjo," pravi Farič, ki mu je odkritje sodobnega plesa "svet obrnilo na glavo". Opazno: v dobrih 30 letih je ustvaril več kot 40 avtorskih predstav, plesal, koreografiral v gledališču in operi ter se lotil še gledališke režije.
Zavod Flota je v Murski Soboti vodil tudi Studio za otroke in mladino, a so program zaradi neurejenega javnega financiranja pozneje ukinili. "Sledili smo odločitvi, da mora biti izobraževanje dostopno vsem socialnim slojem in nismo želeli postavljati komercialnih cen. Je pa iz tega programa izšel plesalec iz okolice MS, ki prav zdaj zaključuje študij na plesni akademiji v Linzu," pove o prisotnosti sodobnega plesa v mestu, preden so tam vzpostavili festival Front@. Sodobni ples želijo pripeljati v bližino obiskovalcev, pri razvijanju festivala so se ves čas ozirali tako na lokalni kontekst kot možnost mednarodnega povezovanja in seznanjanja domačega občinstva z dogajanjem v okolici. Ko Farič govori o dostopnosti, ne zanemari tudi finančne plati; ta ambicioznejši viziji, ki festival in sodobni ples trdneje umešča v lokalni prostor tudi prek mednarodnih povezav, sicer ni naklonjena, še vedno pa vztrajajo pri nizkih cenah vstopnic.

V zadnjih letih je pri nas uspeh že, da festival sodobnega plesa preživi deset let, še toliko večji pa, da živi zunaj Ljubljane ali Maribora. Kako vam je to uspelo?
Ključni sta bili predvsem trma in zavezanost ideji, da ustvarimo pomemben umetniški festival na robu države, in to, kar bi lahko predstavljalo pomanjkljivost, uporabimo kot prednost; da festival vzpostavimo mednarodno, ne le v programskem smislu, temveč tudi z vidika obiskovalcev, ki prihajajo z drugih strani meja.
A je to zmeraj težje, saj so se prioritete kulturne politike tako v Evropski uniji kot v Sloveniji radikalno spremenile. Danes se ne pogovarjamo več resno o demokratizaciji in dostopnosti. Ljubljana je zelo živahno kulturno središče, a obstajajo velike lise brez stalnega dostopa do umetniških dogodkov. Pozabljamo, da vsi davkoplačevalci prispevajo v skupni državni proračun in s tem tudi v subvencionirani sistem kulture, zato se mi zdi prav, da tudi sodobne umetniške prakse najdejo pot v od središča oddaljene kraje vsaj enkrat na leto.

Od kod ideja in pogum, da festival postavite v Murski Soboti?
Sam prihajam iz Murske Sobote in me je pri tem vodil tudi nekakšen sentiment ali lokalpatriotski vzgib, čeprav se je na začetku to zdelo nerazumno dejanje. Naleteli smo na veliko nerazumevanja in nesramnih komentarjev, a treba je vztrajati; ko dobiš priznanje drugje, te začnejo tudi v lokalnem okolju vsi trepljati po hrbtu.

S kakšnimi komentarji ste se soočali?
Da smo zajedavci javnega denarja, da smo si napolnili lastne žepe in podobno. Prevladuje mnenje, da si sredstva za neko manifestacijo organizator vtakne v žep, vse drugo pa je zastonj. Resnica je ravno nasprotna; redno je treba plačevati ustvarjalce in stroške festivala, kakovostne predstave iz tujine so še dražje, ekipa festivala dela skoraj zastonj.
Katere so posebnosti festivala glede na to, da poteka v mestu z le 13.000 prebivalci in v oddaljenosti od krajev, v katerih je sodobni ples bolj prisoten?
Prednost je predvsem v večji vidnosti festivala. Po začetnem nezaupanju si je festival v mestu pridobil ugled in polne dvorane niso več presenečenje. Res pa smo kontinuirano delali pri razvijanju občinstva, povezovali smo se z lokalnimi kulturnimi organizacijami ter slovenskimi in evropskimi organizacijami, ki se ukvarjajo s sodobnim plesom. To pa ne pomeni, da so vsi naši cilji doseženi. Zavedamo se, da je glede na oblike financiranja to zelo krhka struktura in se lahko z enim varčevalnim ukrepom vse zruši.
Odnos tamkajšnjega prebivalstva in mesta do festivala se je torej v desetletju spremenil, je tudi predsodkov do sodobnega plesa manj?
Da. Že ob prvih site-specific dogodkih na prostem, ki smo jih organizirali z željo po subverziji, se je pokazalo, da so prav ti naleteli na največ odobravanja. Tudi pojem sodobnega plesa se je prijel med prebivalci vseh generacij. Občinstvo je hitro spoznalo, da gre za nenavadne svetove, ki so lahko zelo zanimivi. V prvih nekaj izdajah festivala je bilo zanimivo opazovati, kako se je občinstvo najbolje odzivalo prav pri najbolj zahtevnih produkcijah, najslabši odziv pa je bil pri tistih predstavah, ki smo jih povabili s predpostavko, da bodo všeč lokalnemu občinstvu. Tu so se podrle teorije, da je za spremljanje sodobnega plesa potrebno predznanje ali vešči gledalec. Gledalcev ne gre podcenjevati, z nekaj izkušnjami pa so se še bolj navadili nenavadnih avtorskih pristopov in so željni nečesa presenetljivega ali provokativnega.

Kaj vse je potrebno, da se spremeni odnos do sodobnega plesa, kakšne strategije ste ubirali za približevanje festivala tamkajšnjim prebivalcem?
Dolgo smo vključevali najstarejše generacije, saj je to najhitreje rastoča populacija, ki ima tudi velik vpliv na celotno družino. Če se recimo babica in dedek preizkusita na delavnici sodobnega plesa, bodo zaključno predstavitev zagotovo prišli pogledat tudi vnuki. Odprtje festivala je bilo tako vedno prepleteno s projekti, ki poleg umetniške naravnanosti vključujejo še socialno noto in vključujejo različne skupine ljudi, od otrok do starostnikov, oseb s posebnimi potrebami ipd. Tamkajšnje prebivalce vključujemo tudi kot prostovoljce, ki pomagajo pri festivalu.
Najpomembnejši del pa je sodelovanje v mreži Beyond Front@, ki jo je zavod Flota tudi do pred kratkim vodil. Soboško občinstvo je lahko brezplačno potovalo na festivale v Avstrijo, na Madžarsko in Hrvaško ter tako pridobilo novo samozavest in ugotovilo, da je vredno prihajati tudi na Fronto, ki se enakovredno umešča na raven uglednih festivalov večjih mest.

Mednarodna mreža plesnih organizacij Beyond Front@ je nastala leta 2008 prav iz festivala Front@ in izpeljala dva velika dvoletna evropska projekta, Dance Explorations Beyond Front@ in Beyond Front@: Bridging New Territories. Kako to, da se umikate od vodenja mreže?
Zavod Flota in festival Front@ sta generatorja te mreže, saj je prav naš festival privabil veliko programskih vodij, ki so v festivalskem prepletu lokalnih in globalnih kontekstov, predstavitev izobraževanj na področju sodobnega plesa, mladih plesalcev in vrhunske produkcije ter vključevanju domačega in tujega občinstva prepoznali posebnost v evropskem prostoru. Ideja povezovanja je bila tako v bistvu festivala in se je logično razvila v mednarodno mrežo. Program smo izvajali tudi v obdobju med dvema financiranima evropskima projektoma; kadar dobro delaš in se enakovredno povezuješ s partnerji, so pripravljeni sodelovati tudi v težjih obdobjih. Lani se je končal zadnji projekt v okviru mreže, zdaj se snuje nov, a ga bo verjetno vodila druga organizacija. Zavod Flota ostaja "častni vodja" mreže, a finančni tok zavoda ni več primeren za vodenje tako velikega evropskega projekta. Ker nam je bilo ukinjeno programsko financiranje, se moramo strogo omejiti le na festival, interes za sodelovanje pri mednarodnih partnerjih pa ostaja, tudi želja po širitvi.

Kakšnemu vodilu sledite pri zasnovi festivalskega programa?
Koncept festivala Front@ je vedno določal izbor predstav, ki na dejaven način vključujejo telo, dejavno raziskovanje zmožnosti telesa. Deloma gre tudi za upor proti konceptualizmu, ki je iz dunajskega Tanzquartierja seval v srednjeevropski kulturni prostor. Kmalu smo spoznali, da je sodobni ples v Evropi zelo raznolik in da težko govorimo o določenih trendih. Zanimalo nas je tudi odkrivanje novih skupin. S pomočjo tujih partnerjev, ki so nas opozarjali na uveljavljajoče se in pri nas še neznane avtorje, smo povabili na primer Thea Clinkarda in Roberta Clarka, ki sta bila zame veliko odkritje. Tudi madžarska sodobnoplesna produkcija je številna in zelo zanimiva, v Avstriji pa je, glede na boljše pogoje za delo, presenetljivo, produkcije manj.
Seveda pa je letošnji festival zaradi obletnice nekoliko eklektičen. Ohranjamo programske bloke, ki smo jih ustvarili v teh 10 letih, torej profesionalne predstave, predstavitve izobraževalnih institucij sosednjih držav, predstavitev mladih plesalcev, improvizacijske dogodke. Kot novost vpeljujemo uvod v festival, s katerim želimo nagovoriti lokalno šolajočo populacijo ter pedagoge in učitelje v splošnem izobraževalnem sistemu. Pozor, hud ples 2 En Knap Group zadnji triadi OŠ in SŠ predstavlja sodobni ples in njegov razvoj, Huda mravljica iste skupine je namenjena najmlajšim. Večina obiskovalcev je odraslih, zato želimo tudi mlajšim omogočiti, da se srečajo s sodobnim plesom.
Koncept festivala, dejavno raziskovanje telesa in odpor proti konceptualizmu, označuje tudi vaš osebni pogled na ples.
V določenem trenutku sem opazil, da se slovenski plesalci po šolanju lahko zelo hitro zaposlijo v vrhunskih plesnih skupinah v tujini, če pa ostanejo v Sloveniji, jih je sram pokazati svoje zmožnosti, kot da je nekaj slabega na odru pokazati svoje mojstrsko fizično udejstvovanje. Ustvaril se je vtis, da manj ko plesalci plešejo, bolje je. Mene je to stanje močno zmotilo. Znotraj sodobnega plesa lahko najdemo zelo raznolike pristope. Tudi na Fronti so gostovale konceptualne predstave, na primer skupina Liquid Loft, ki je konceptualizem pripeljala do mojstrskega ukvarjanja s formo telesa, ali Willi Dorner, ki v predstavi Bodies in Urban Spaces umešča telesa v arhitekturo mesta, da bi omogočil drugačen pogled na to. Ne gre za neki upor proti konceptualizmu, temveč upor proti skrivanju, proti lenobi.
Proti lenobi?
Raziskovanje z lastnim telesom, skozi fizično udejstvovanje, tudi boli. Kaj resnično pomeni vrhunski ples, sta že govorila Gregor Luštek in Rosana Hribar, o tem lahko kaj povejo slovenski plesalci, ki delujejo v vrhunskih skupinah v tujini, pa tudi plesalci skupine En Knap Group. Veliko lažje se je umakniti v neko ustvarjalno nišo in tam vztrajati. To je povsem legitimno, če najdemo inovativne načine. Samo ponavljanje že poznanih vzorcev, brez preizkušanja zmožnosti telesa, pa je vzdrževanje nezmožnosti. To je moja osebna preferenca. Ne odklanjam konceptualizma kar povprek. Želim se izogniti statični dramaturgiji oziroma dramaturgiji mirovanja, ki sodobni ples pelje stran od profesionalizma.