23. mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk se je letos s sloganom nacija_natura_norma obrnil k nekoliko eksplicitnejšemu naslavljanju idej, ki jih javni diskurz konservativnih ideologij zavoljo njihove "naravnosti" skuša vzpostavljati kot norme. Pri tem so z uprizoritvami, razstavami, filmi, glasbo, pogovori in delavnicami - Mesto žensk namreč kljub birokratskim oviram ostaja zavezano nujni interdisciplinarni obravnavi - odprli vrsto relevantnih vprašanj pretežno v navezavi na načine uprizarjanja spola in različne oblike družin.

Delen odmik od te osrednje močne tematske struge festivala predstavlja večmedijski performans Hodi.TI Irene Pivka in Braneta Zormana (produkcija CONA, koprodukcija Mesto Žensk), mali performativni biser, v dejanju preprosto vsakdanji, a z bistveno zarezo v vsakodnevno realnost, ki to nevsiljivo razpira v več smeri.

Je hoja (lahko) radikalno dejanje?
Performans Hodi.TI je zasnovan kot zvočni sprehod posameznika po vnaprej začrtani poti - da ne zaide, mu je v pomoč tudi zemljevid in markacijske nalepke s podobo hodečega dekleta. Na dvokilometrski poti po prulskih ulicah in ob nabrežju Ljubljanice udeleženec z aplikacijo na telefonu ter opremljen s slušalkami prisluhne zvočnim slikam, vtisnjenim v točke prehojene poti. Zvoki narave (reke, rac, ptic) se prepletajo s šumom mesta (promet, mimoidoči), s pasusi o različnih zgodovinskih kontekstih hoje, refleksijo samega dejanja hoje v odnosu do telesa, prostora in časa, namena, nadzora in svobode ter, ne nazadnje, s trenutki tišine. Okrepljeni zvoki okolja v slušalkah ustvarjajo vtis nekakšne zamaknjene stvarnosti, a pozornost sprehajalca obenem ves čas ohranjajo prav v neposredno obkrožajoči dejanskosti in omogočajo njeno izostritev. Posebna povezava med hojo in mišljenjem ter odnosom do sveta je znana že iz življenja mnogo filozofov, pisateljev in pesnikov, o čemer piše tudi Frédéric Gros v knjigi Filozofija hoje ali pesnik Jure Jakob v esejih Hiše in drugi prosti spisi. Hoja je lahko svojevrstno dejanje svobode, ki se vzporeja z drugačnim tokom mišljenja in ritmom notranjega življenja, na kar nas spomni tudi performans Hodi.TI, ob tem pa širi mišljenje te svobode tako v polje družbenega kot v previse njenega nasprotja.

Spomni nas na vznik pohodniških društev, ki so ženskam omogočila prej neprimerno samostojno gibanje po javnem prostoru (naravi), pa na korakanje množic in kolektivne oblike političnega upora; na hojo kot prilaščanje ozemlja ter hojo po vse bolj zoženem in usmerjajočem teritoriju regulacije in nadzora. Hoja kot govorica telesa, ki si – danes – jemlje čas za hojo, kot svojevrstni privilegij prostega časa določenega družbenega razreda, čeprav dostopna skoraj vsem; stopanje po neznanem, skupnem ozemlju, ki ustvarja mrežne sledi in ga s tem naseljuje in sooblikuje, kot tudi prostor sodoloča posameznika. "Je hoja zavestna odločitev?" in "Je hoja radikalna?" sta vprašanji, ki odzvanjata nad celotno izkušnjo popotnika skozi performans Hodi.ti, performans, ki z ritmizacijo govora in poetičnim nihanjem ponavljajočih se besed ter skrbno izbranim tekstovnim gradivom ter njegovo gradacijo predstavlja izčiščeno samorefleksijo same dejavnosti oziroma aktivnosti sprehajalca v širokem polju njenih razsežnosti ter s tem - zavestno in radikalno - širi izkušnjo ozaveščenih prostorov svobode.

Razkorak med idealom in realnim
Medtem ko se je festival začel z odprtjem pretresljive dokumentarne razstave O splavu Laie Abril (ta je v Galeriji Kresija na ogled še do 2. novembra), ki s fotografijami in zgodbami priča o grozljivosti nevarnih in nehumanih postopkov v prostoru in času, ki splav prepovedujejo in stigmatizirajo, je zadnji dan zaznamovala premiera uprizoritve o materinstvu Idealna (Produkcija ŠKUC gledališče, koprodukcija Mesto žensk), ki prav tako opozarja na razkorak med javnim mnenjem ali t. i. normo konotativno močno zaznamovanega vidika ženskega življenja ter njegovo resničnostjo.

Z avtorskim projektom Pia Brezavšček, Barbara Krajnc Avdić in Saška Rakef zavrtajo v danes izrazito aktualne poskuse mitologiziranja materinstva, ki s svojo nasilno retoriko (čeprav morda nehote) pogosto vpeljujejo škodljivo idealizacijo in družbeni pritisk na osebno izvajanje te "samoumevno vseobsegajoče ženske - materinske ljubezni". Uprizoritev se osredotoči predvsem na nasprotje med idealizirano podobo materinstva in otipljivo vsakodnevnostjo, ki je v skrbstvenem delu - kljub vsej ljubezni - prejkone vsakdanje banalna. Da bi razbila ta lažni ideal in dekonstruirala mit, to nasprotje še potencira, s tem pa izkrivlja tudi tisto pristnejšo podobo, ki naj bi jo v tej dvojnosti afirmirala.

Še pred materinskim delom se dotakne bolečine in do nosečnice nespoštljive medicinske obravnave, zdravniškega avtomatizma, v katerem težko prepoznamo t. i. "svetost življenja", čeprav se tudi ta pretaka skozi dvoumno zvočno orkestrirano modulacijo monološke pripovedi. Nato ženska postane mati; Irena Pivka ji v večpomenskem oblikovanju prostora nameni veliko, samostoječo, nedolžno belo krinolino v središču prostora, v katero zleze Barbara Krajnc Avdić. Igralka v svoji novi vlogi dinamično lovi ravnotežje med ironičnimi in poetičnimi tekstovnimi, tudi citatnimi drobci, realnimi in metaforičnimi dejanji ter njihovimi koreografskimi izpeljavami. Centralna podoba mame v vsej celovitosti ljubezni ob veličastni, skorajda sakralni zvočni krajini (zvočno oblikovanje Damir Avdić in Bojana Šaljić Podešva) začne hitro razpadati; trk zaobjame tako zahteve novorojenca kot mitološke družbene poganjke o nedoumljivi ženski čarovniški moči, ki jo je treba ukrotiti v domača opravila, v vsakem primeru gre za pragmatično realnost, ki jo uprizoritvena celota postavlja v ostro nasprotje abstraktnega ideala samega koncepta materinstva. Pri tem ne gre toliko za razvoj obravnavane tematike, temveč bolj za različne variacije na izhodiščni zastavek, zato vse tematske izpeljave, pa tudi duhovite domislice (današnja mati svojemu 50-letniku ne prinese le kave z žarom v pogledu, temveč tudi PIN-kodo kreditne kartice) ostajajo premočrtne in brez globine. In predvsem na drugem polu skrajnosti. Uprizoritev v prizadevanju, da pokaže na absurdnost mitologizacije in idealizacije materinstva, kar ji sicer uspe, spotoma povozi še možnost, da bi materinstvo vrnila v območje realnega. V tem direktnem zunanjem ideološkem boju v največji meri izostane prav ženska sama, osebna realnost ženske - matere, slutena le v hipnem končnem razporku med predanostjo in samostjo, med midva in jaz.

Naslada osvobojenih podob
Povsem drugače z normativnostjo ženskosti, telesa, družbenih vlog in drugega opravijo Tatovi podob (produkcija Emanat), ki od leta 2013 v klubu Gromka navdušujejo s sproščeno in duhovito travestijo splošno sprejetih družbenih vlog. Ko se v elegantnih, a burleskno-cirkuško zašiljenih, lično bleščečih opravah ali pa v njihovem slačenju performerji na slavne in večne pop komade ter elektronski hrup zaženejo v neskončno slast prisvajanja in parodiranja družbenih podob, z odrskega imaginarija kar šprica satiričen užitek življenjske maškarade in subverzije.

Na Mestu žensk se je z burlesknim performansom Matilda Buns in njene žemljice predstavila Urška Vohar, prvim iz serije tehnoburlesk Tatovi podob predstavljajo, v kateri bodo posamezni člani kolektiva Feminalz razvijali enega od likov iz družinske (in nenehno spreminjajoče se) "feministično-postdramske burleske". Čeprav Tatovi podob z več liki omogočajo širši razpon podob in intenzivnejšo dinamiko, je Urška Vohar oziroma Matilda Buns skozi dobro tempirano linijo glasbeno-performativnih točk od spočetja do odraščanja suvereno in igrivo predstavila svet dekleta, ki jo veseli tako cirkus kot dobrodelna dejavnost. Njene podobe ponujajo tako duhovit komentar kot zabavljivo pomenljivost, pa naj gre za družino, ki na rojstnodnevni zabavi poskrbi za lastno zabavo in spregleda otroka, ali za fantazmo erotične kozmične samoroginje; v vsakem primeru se vzpostavlja kot od vseh možnih predstav osvobojena in neobremenjena performerka lastnega življenja.

Lov na upanje
V okviru evropskega projekta Uprizarjati spol – ples razlik, v katerem pri raziskovanju spola in plesa ter spodbujanju novih naracij LGBTIQ-identitet v Evropi sodeluje tudi Mesto žensk, ter programa Plesna Vesna Zavoda EN-KNAP z gostovanji prodornih evropskih produkcij iz vsakoletnega izbora plesne mreže Aerowaves je v Španskih borcih s plesno predstavo Lov na upanje (Hope Hunt and the Ascension into Lazarus) gostovala Oona Doherty.

Umetnica iz Belfasta se v večdelni strukturi loti "dekonstrukcije stereotipa neprivilegiranega moškega"; najprej pred stavbo Španskih borcih, kamor pridrvita razpadajoč moder golf in plesalka med glasnim klubskim tehnom ter mimo šoferja, ki jo izpusti iz prtljažnika, skoči med zbrano občinstvo z agresivno-napadalnim uprizarjanjem maskulinosti. Na skoraj praznem odru z le kupom odvrženih smeti v ozadju nadaljuje intenzivno kinestetično izkušnjo, ki presune z gibalnim jezikom. Surov, brutalen in defenziven gib napolni z mehkobo telesnega jedra in ukine kontrast med ostrino in senzibilnostjo, med reprezentacijo in performiranjem tega ali onega spola in družbenega razreda oziroma njunih stereotipov. To gibalno pretakanje dopolni z zvočnim, v kateri besede ritmično prehajajo in se preoblikujejo v nove besede, izraze drugačnih identitet. V lovu na upanje Oona Doherty kot odlična plesalka ne zamenjuje ene identitete z drugo, temveč vzpostavi nekakšno novo, vmesno stanje, ki v raskavo podobo moškega iz industrijsko-delavskega okolja naseli nekaj svetega. O vsem tem govori že telo, z nazaj polizanimi lasmi in v veliki majici ter trenirki prej razredno kot spolno določeno, zato deluje sprememba zunanje pojavnosti iz črnega v bel kostum kot nekaj že povedanega, prav tako zvočno okolje, ki pa kljub temu deluje z močno atmosfero od elektronskih ritmov, čustvenih melodij do prekrivanja renesančne polifonije Allegrijeve Miserere mei, Deus z nasilno prepirljivimi človeškimi glasovi. Predstavo dopolnjuje še razstava avtoričinih kolažev, ki jih ustvarja ob koreografskem procesu, in njen ogled lahko razumemo kot zadnji del predstave, vizualno vzporednico plesnemu delu, ki pravzaprav opozarja na nezaključenost naseljevanja sublimnega, na delo in življenje v trajanju.