Kar pa je bilo zaradi neznanja slovenskega jezika tako rekoč nemogoče. Ker ni bilo vlog srbskih vohunk, ki si jih resnici na ljubo niti ni želela, se je zato najprej preizkušala v plesnih predstavah. V slovensko gledališko orbito pa je vstopila s predstavo Škrip Orkestra, ki je po sedmih letih oziroma pred tednom dni kot ÜberŠkrip, v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča dobila svoj tretji del. In s tem zaključek trilogije.

Überškrip je zaključek trilogije Škrip. Kaj pravzaprav končuje?
Überškrip je dejansko zaključek trilogije Škrip, ki se je začel leta 2009 s predstavo Škrip Orkestra, ki smo jo naredili v Gledališču Glej. Seveda takrat niti v sanjah nisem pomislila, da bo iz tega nastala trilogija. Kaj šele druga predstava, ki je nastala leta 2013 in se je imenovala Škrip Inc. Če primerjam prvo in drugo predstavo, gre že tam v produkcijskem smislu za veliko razliko; Škrip Orkestra je bila popolnoma "do it yourself", narejena z minimalnimi sredstvi, predstava, na kateri sedem prijateljic na odru uživa in počne različne stvari, Škrip Inc. pa je bil že korak naprej, je že bila produkcija Zavoda Maska in Kina Šiška.

Pa še vedno na off sceni.
Ja, še vedno. In ko je prišlo vabilo iz Slovenskega mladinskega gledališča, ko me je poklical njihov umetniški vodja Goran Injac, ki je videl predstavo Škrip Inc., sem bila popolnoma nepripravljena. Želel si je podobno predstavo v svojem gledališču, sama pa sem bila takrat okupirana s popolnoma drugimi stvarmi. In sem razmišljala, da je to idealna priložnost za zaključek predstav na temo Škrip. Preprosto se mi je zdela dobro, da začneš na off sceni, zaključiš pa v instituciji. In tako sem 19. februarja 2016 v Slovenskem mladinskem gledališču dokončno ubila Škrip.
Kaj pa združuje vse tri predstave? Sam sem imel priložnost videti vse Škripe in sem opazil predvsem odklon od forme k vsebini?
Ja, najprej jih združujeva medve z Andrejo Kopač, dramaturginjo, ki je v prvi predstavi tudi nastopala. Medve sva bili edini pri vseh predstavah zraven. Poleg tega pa jih združuje že sama beseda škrip, ki, morda se vam bo zdelo naduto, že pomeni neki žanr.

Ne vem, ali razumem! Kakšen žanr?
Škrip se je vsaj na off sceni že udomačil. Ljudje, ko slišijo za Škrip, že takoj pomislijo na glasbo, petje, ne veš, ali je predstava ali koncert ... In ta rdeča nit se še vedno vleče. Je pa res, da je ta zadnji Škrip še najbolj gledališka predstava. Kar je normalno, ker sem tokrat delala s poklicnimi igralci.

Kje so stične točke? Kje škripa?
Škripa povsod. Mi, Ljudje, škripamo. Človek škripa. Mislim, da so vse tri predstave Škrip družbenokritične, angažirane. Prva, ki je bila po svoji estetiki sicer zelo punkerska predstava, se je na radikalen in morbiden način lotevala problema spolnih zlorab, zlasti med otroki, nasilja v družini - celici družbe. Druga je bila kritika sodobne potrošniške družbe oziroma sistema, v katerem smo obtičali v 21. stoletju, tretja pa se ukvarja s tezo, da se zgodovina ponavlja, tehnološki napredek je ogromen, človeška neumnost pa še naprej ostaja brezmejna. Je pa res, da gre v zadnji predstavi za institucionalno produkcijo, za profesionalno gledališče, kjer sem lahko k sodelovanju povabila večjo avtorsko ekipo, še posebej sta bila pri tem pomembna vizualna umetnika Lenka Đorojević in Matej Stupica, s katerima smo oživili stroj ÜberŠkrip, glavnega igralca te predstave. Tokrat smo si lahko privoščili boljšo lučno postavitev, boljši ton, sceno, masko, kostume, stvari, za katere v neodvisni produkciji pogosto zmanjka sredstev. Lažje sem izpeljala svoje ideje. Na neki način mi je padla sekira v med. In to priznam!

Živeli in delali ste tako v Beogradu kot v Sarajevu ...
Naj vas takoj popravim: v Beogradu nisem delala, ampak odraščala. Naredila sem sicer eno predstavo, ampak sem takrat že živela v Sloveniji. Tam sem študirala in potem študij nadaljevala v Sarajevu, kamor sem odšla po Natovem bombardiranju Beograda. Zakaj v Sarajevo? Ker je moja mama Sarajevčanka. Tukaj v Ljubljani sem že deset let in dejansko ne sledim več dogajanju niti v Beogradu niti v Sarajevu. Iz Beograda sem šla pred petnajstimi leti, iz Sarajeva pred desetimi in res nimam pojma, kaj se tam na gledališki sceni dogaja.

Ja, predvsem to me zanima!
Lahko povem samo to, da je bil takrat, ko sem še jaz tam živela, položaj precej temačen. Neodvisna scena v Sarajevu ni obstajala. Bojim se, da je še danes tako. Ko so v Sarajevo, na festival Mes, danes Mess, ali na Sarajevsko zimo, prihajale neodvisne, eksperimentalne, off predstave iz Slovenije, se nam je to zdelo vau. Bili smo šokirani. Slovenija je bila dejansko gledališki raj. Brez vsakih olepšav, ampak jaz sem začela gledališko in ustvarjalno živeti šele takrat, ko sem prišla v Slovenijo.

No, z glasbo, z rokenrolom, pankom ... pa ste se seveda seznanili že prej?
S pankom sem bila okužena že od malega. Od nekdaj sem si želela imeti svoj bend, ki mi ga zaradi preobilice dela z drugimi stvarmi nikoli ni uspelo sestaviti. Ko sem prišla v Ljubljano, se mi je ponudila tudi ta priložnost. Dejansko se je začelo s predstavo Škrip Orkestra, v kateri je sedem punc, vključno z mano, prvič sploh pelo. Razen ene, če sem poštena. Nato sem s prijatelji z Reke in iz Zagreba, ki živijo v Ljubljani, naredila cover bend, kjer smo preigravali samo komade legendarnega pank benda Misfits. Jaz sem pela, in ko smo na eni vaji ostali brez basista, so me fantje postavili za bas. In od takrat naprej sem basistka.

Potem pa je prišel na vrsto bend TRUS!?
Ja, TRUS!, ki ga žal ni več.

Kako pa je prišlo do sodelovanja z Borghesio?
Uf, ko me je Aldo Ivančić povabil v bend Borghesia, sem bila čisto iz sebe. Zgodilo se je popolnoma nepričakovano. Jaz nisem imela pojma o basu. Znala sem zaigrati deset komadov TRUS! in deset komadov Misfits, in to je to. To sem povedala tudi Aldu, ki je rekel, da ni panike, da se bom že naučila.

Ampak za Borghesio ste verjetno prej že slišali?
V drugem letniku srednje šole smo se pripravljali za koncert Prodigy v Beogradu. Žurali smo v stanovanju prijatelja, in ko se je zavrtel komad Na smrtnu kaznu Borghesie, sem bila čisto iz sebe. Nisem mogla verjeti, da gre za bend iz osemdesetih, da so že takrat igrali tako glasbo. Torej, leta 1996, ko so bili v Beogradu nori časi. Še vedno imam pred očmi rdečo vinilko, kako se vrti na gramofonu.

Kako pa ste se znašli znotraj velikega benda?
Hmm, naš prvi koncert je bil v Leipzigu, na festivalu Wave Gotik Treffen, na največjem darkersko gotskem festivalu v Evropi. Bilo je na tisoče ljudi iz vse Evrope. Festival je na petnajstih različnih prizoriščih. Nas so dali, zaradi zgodovine Borghesie seveda, ki pa se je v tem vmesnem času, ko ni obstajala, povsem spremenila, na IBM-oder, na elektronski oder, če tako rečem, kjer so bili poleg množice ljudi, zbrani tudi njeni stari oboževalci iz vse Evrope. Sledilo je popolno ogorčenje. Dvorana je bila ogromna in do konca nabita z ljudmi, v dvorani je bilo 40 stopinj Celzija, in ko so videli prvo kitaro, je dvorano zapustila tretjina obiskovalcev, ko so videli drugo kitaro in bobne, še druga tretjina. Po petih komadih so malodane vsi šli iz dvorane globoko razočarani. Borghesia je pač danes nekaj povsem drugačnega od tistega, kar je bila v osemdesetih. Jasno, v glavah Alda in Daria se je v tem času marsikaj spremenilo. In njuna odločitev za ponovno aktiviranje Borghesie se mi zdi zelo pogumna. Kakor koli, tistih petdeset ljudi, ki je še ostalo v dvorani, pa so stare hite z nami skupaj peli. In takrat sem prvič doživela, da sem stala na odru, ljudje pod njim pa so peli skupaj s tabo. In to v slovenščini.

Niste samo igralka, glasbenica, ampak se ukvarjate s tisoč in eno stvarjo?
Jaz zase sicer še vedno menim, da sem predvsem performerka. Vse drugo pa prihaja zraven. Kot igralka, pa tudi kot režiserka, avtorica delujem na neodvisni sceni. In tam si marsikdaj brez dela. In ostaneta ti samo dve stvari. Da sediš doma in jočeš, ker te nihče ne pokliče k sodelovanju, da si jezen na ves svet, ali pa da stvari vzameš v svoje roke in se lotiš dela. In jaz sem takšna, da vedno nekaj počnem. Ko delam predstavo, jo delam na polno. Ko so koncerti, ne morem misliti na gledališče, ampak se posvečam koncertom, glasbi. Ko ni enega ne drugega, pa šivam, oblikujem, ustvarjam, skratka.

Ko ste se odločili za študij dramske igre, ste verjetno imeli vsaj neko majhno željo igrati na velikih odrih narodnih gledališč. Ali ne?
Ne vem, nikoli si nisem želela biti Ofelija, igrati velikih likov ... Vsaj ne v klasičnem pomenu besede gledališča.

Torej v Slovenijo niste prišli samo igrat?
Problem je v tem, da sem hendikepirana. Jezikovno hendikepirana. Moj materni jezik ni slovenščina in slovenščine sem se naučila šele, ko sem prišla živet v Slovenijo. In kot igralka, katere eno glavnih orodij je jezik, sem omejena. Vrata v institucionalna gledališča so mi tako bolj kot ne zaprta. Zato sem sprva v Sloveniji nastopala v plesnih predstavah, kjer ni bilo treba govoriti. Na srečo imam tudi baletno izobrazbo. Potem pa je prišlo gledališče, pa še to gledališče, kjer se je več pelo kot govorilo. Ne pogrešam pa popolnoma nič institucije. Preprosto, moje ustvarjanje morda tja tudi ne spada, sem privrženka drugačnega gledališča, poleg tega pa, če sem popolnoma iskrena, ja, res je, da sem najprej igralka, ampak najraje bi bila predvsem glasbenica.

Zakaj? Kako razumete glasbeni in gledališki oder?
Zanimivo vprašanje. Je razlika. In to velika. Največja predvsem v četrti steni, ki v gledališču največkrat obstaja, pri glasbi pa je ni. Na gledališkem odru sem igralka, sem v vlogi nekoga drugega, na glasbenem odru, z basom v roki in za mikrofonom, pa sem še vedno samo in predvsem Jelena Rusjan.