Mnogo uporniških deklet se je zgledovalo po Ronji. Tudi Urška Taufer, ki jo upodablja na velikem odru novogoriškega gledališča: "Ko sem bila najstnica, so me številni klicali Ronja. Uporništvo in boj za pravico imam v sebi. Že od malih nog se potegujem za resnico, se borim za pravico, hrepenim po človeških medčloveških odnosih. Vem, da je tudi medgeneracijske konflikte mogoče premagati z močjo ljubezni." In to je sporočilo novogoriške Ronje, sicer mladinske predstave, ki pa jo je mlad režiser Juš A. Zidar postavil za vse generacije: "V ničemer in nikoli nočem privoliti v to, da delanje otroške predstave potrebuje kakršne koli bližnjice, posplošitve, kakršno koli redukcijo vsebine na primarnejše delitve. Nikakor ne smemo biti pokroviteljski do otrok, nedopustno bi bilo banaliziranje tematike." In zato, pa tudi zaradi svoje sporočilnosti nagovarja razbojniška Ronja tako najstnike kot njihove starše.

O Ronji film, risanka – in gledališka predstava
O pogumni razbojniški hčeri je bil posnet film, ustvarjena risanka, živi na odrskih deskah. Vsebina je sicer pravljična, toda hkrati je prispodoba današnjih odnosov v družini in družbi. Ronja se rodi v nevihtni noči materi Lovis in očetu Mattisu na razbojniškem gradu. V tej viharni noči v grad udari strela in ga razkolje od vrha do tal ter naredi ogromno ognjeno brezno. Tako ognjevit je začetek Ronjinega življenja v očetovi tolpi med ducatom razbojnikov. Deklica je edini otrok, je očetova ljubljenka. Ko dopolni deset let, se v severni del razklanega gradu vseli druga, sovražna razbojniška tolpa s poglavarjem Borkom. Ta ima sina Birka, ki je Ronjih vrstnik. Kljub sovraštvu, ki ločuje tolpi, se Ronja in Birk spoprijateljita. Ko Ronjin oče Matis izve za to močno otroško prijateljstvo, se svoji hčeri odreče. Ronja in Birk pobegneta v gozd, v Medvedjo jamo. Tam preživita čudovito poletje, polno drobnih dogodivščin. Ko se bliža hladna jesen, Ronja pri izviru sreča svojega skrušenega in nesrečnega očeta. Je oče pripravljen sprejeti mlada z različnih starševskih bregov? Urška Taufer – Ronja: "Najprej je skeptičen, toda na koncu vendarle popusti. Oziroma pravičnost in ljubezen mladih mu odpreta oči."

Kako se upreti?
Kje Ronja dobi moč, da se upre avtoritarnemu očetu? "Pravzaprav se je v njej upor akumuliral kar nekaj časa. Dolgo ni smela iz gradu. Oče, mati, vsi so jo pazili, da se ji ne bi kaj zgodilo. Bila je edina hči, razvajenka. Ko pa spozna vrstnika, ko pride v gozd, v naravo, med druge ljudi, vidi, da so tudi drugače misleči. Takrat dokončno spregleda, da nima prav. Najprej se je torej treba otresti kalupa, oklepa. Odpreti oči. In si potem upati," razlaga novogoriška Ronja. Andrej Zalesjak, soigralec (igra Birka), pa o uporništvu mladih razmišlja: "Vzgon za upor je humanizem. Mlajše generacije bi se morale vračati k nečemu, čemur se je pred nekaj stoletji reklo humanizem, razsvetljenje, mogoče celo renesansa in podobne vrednote, ki so včasih bile poudarjene, zdaj pa so pozabljene. To so bile vrednote, na katerih je bila naša civilizacija tudi utemeljena, zdaj pa se brišejo. In zato je toliko nestrpnosti. Zato je medgeneracijski prepad. Spopad. Torej – rešitev je vrnitev k znanju, vrnitev k človeku, samemu sebi, vrnitev k iskrenosti, k čustvom."

Verjeti v dobro!
Novogoriška gledališka Ronja sloni na igralcih, na glasbi. Estetska in dovršena scena je podrejena sporočilnosti igre in glasbe, katere avtor je Branko Rožman, ki je v novogoriškem gledališču soustvaril že več izvrstnih predstav, v katerih je imela glasba pomenljivo mesto. Zanimiva je kostumografija – prav nič pravljično-razbojniška. Pravzaprav dopolnjuje režiserjevo Ronjino videnje: "Zbudite se." Juš A. Zidar, režiser: "Nagovarjam predvsem mlade v tem, v čemer je Ronja herojska oziroma v čemer je Ronja genialna. In to je to, da ni konformist, da ne pristaja na trenutno stanje sveta, da se ne podredi nekim priučenim apriorizmom, da se ne podredi nekim priučenim stereotipom, o tem, kakšna ta družba je – ampak da z močjo senzibilnosti emotivno začuti trenutno skrb vzbujajoče stanje sveta. Da vidi, da je svet v krizi. Da so razmere moči in odnos tistih, ki držijo blaginjo zase v svojih rokah – krivični. In da se tem krivicam UPRE!" Tereza Gregorič, dramaturginja, dodaja: "Skozi zgodbo opazujemo razvoj deklice v dekle, ki iz razvajenke postane upornica in se kot mlada ženska skozi upor družini razvije v močno etično osebo."