Avtorji predstave, poleg režiserja in igralca Jureta Novaka še Katarina Stegnar in Urška Brodar, so za osrednjo temo predstave Jure Novak: Zato sem srečen izbrali srečo in njeno nasprotje - depresijo oziroma motnje razpoloženja ali občutenja, ki jih v angleščini imenujejo "mood disorder". Izhajali so iz treh vsebinskih izhodišč: iz kratke znanstvenofantastične zgodbe Grega Egana Reasons To Be Cheerful, iz osebnih izkušenj z depresijo in iz medicinskega pojmovanja teh motenj.
Depresija v dejanjih
Depresija je po Novakovih besedah preširok pojem, ki opisuje cel spekter občutenj, vse od žalosti ob izgubi nekoga do ekstremnih vedenj, ki se končajo s hospitalizacijo. Stegnarjeva je dodala, da so se veliko ukvarjali z vprašanjem, "kako depresijo kot statičen občutek spraviti v teater, kjer štejejo dejanja".
Je sreča kaj več kot kemična slika?
Lotili so se tudi družbenih pritiskov oziroma "družbenega imperativa, da je treba biti srečen, da se o sreči sploh ne dvomi", je še povedal Novak. Reklamni spoti in plakati nam nenehno prikazujejo, kako najlažje postanemo srečni, vprašamo pa se lahko, kaj sreča, poleg njene kemične slike, sploh je in zakaj je tako visoko na lestvici sodobnih vrednot, brez dvoma o njeni vrednosti. In kaj takšna absolutna vrednota pomeni, ko posameznik le ni tako zelo srečen in namesto tega občuti poltačenost, žalost, muko ali celo brezup?
Novak, ki v performansu prevzame funkcijo gostitelja in gledalce popelje v gledališki prostor ter poskrbi za njihovo dobro počutje, upa, da bo predstava spodbudila razmislek gledalcev "o nesmiselnem pehanju, goltanju, in pretiranem potrošništvu".
Ob depresiji še razcepljenost
Po besedah umetniškega vodje Gleja Marka Bulca je to zadnja predstava, ki jo je v program uvrstil Jure Novak še kot umetniški vodja gledališča. Novak je dodal, da je sprva načrtoval večjo igralsko zasedbo, ker pa ni imel razpoložljivih finančnih sredstev, jo je zmanjšal na enega igralca. Ob tem je začutil, da bo najbolje, če zaradi vsebine pristopi k igri kar sam. Pojasnil je, da je sicer nastopal že prej, je to njegov prvi večji igralski projekt, in se ob tem še pošalil, da je kot režiser tako imel opravka z amaterskim igralcem.
Ustvarjalna ekipa ni delovala po klasičnem principu - režiser, dramaturg in igralec, je dodala Stegnarjeva. Sodelovali so zunaj okvirjev teh funkcij, kot "komentatorji svojega dela".
Produkcijo predstave podpisuje gledališče Glej, koprodukcijo predstave zavod Poza. Predstavo lahko spremlja le 12 gledalcev, zato Glej poziva k rezervacijam.