Igralec se je v pretekli sezoni kar trikrat izkazal in potrdil svoj žlahten komedijantski potencial, piše v utemeljitvi. Dnevnikova komisija ga nagrajuje za vloge Jacquesa v Ionescovi absurdni komediji Jacques ali Podrejenost, Bianke v Shakespearovi Ukročeni trmoglavki in Carlosa v muzikalu Ženske na robu živčnega zloma.
Kot piše v obrazložitvi, je v treh povsem različnih vlogah in med seboj konceptualno, poetsko in izvedbeno diametralno razlikujočih si režijskih postavitvah opazno opozoril ter razkošno razigral svoj prirojeni klovnovski dar.
Na tanki meji med smehom in jokom
Njegovo klovnovstvo ne pripada cenenemu burkaštvu ali šmirantskemu spogledovanju z občinstvom. Diskretno je umaknjeno za videz nebogljenosti, plahosti, včasih celo tragične izgubljenosti. Največkrat se giblje na tenki meji med smehom in jokom, še najbolj bi se mu prilegala Pierrotova maska in kostum. Zato je infantilnega Jacquesa tako suvereno izoblikoval v krhkega, ranljivo izpostavljenega, a vendar neupogljivega, samolastnega osebka z lastno, zgolj sebi pripadajočo govorico srca in telesa - strahovitemu pritisku na videz racionalnega pametovanja in blebetanja vladajočega žargona pravšnjosti navkljub.
Zato se je v Ukročeni trmoglavki tako nevpadljivo umaknil pred nasilniško hegemonijo prevladujočega "moškega" diskurza Petruccia in Katarine in s pritišanim glasom, zadržano kretnjo in komično grimaso v vsej dvoumnosti in gledališki čarobnosti vzpostavil in ubranil svojo posebno, "žensko" identiteto, ki si osebno svobodo in pravico do drugačnosti jemlje in zagotavlja prav s smehom - na tuj in še večkrat na lasten račun.
In zato je, kot piše v utemeljitvi, svojega Carlosa v Ženskah na robu živčnega zloma prefinjeno stkal in postavil na oder prav iz manka, odsotnosti, nezadostnosti, celo neobstojnosti "špansko" možate osebnosti. Zdi se, kot da je Carlos le po drugih in zavoljo drugih - trajno nezadoščene matere, večno odsotnega očeta in trmasto posesivne zaročenke - da svojo prezenco črpa in prejema le od drugih, in vendar je Drevenšek z diskretnim, otožno pritajenim humorjem in komedijantsko veščino to izmuzljivo, lebdečo eksistenco čvrsto umestil v magijo predstave in jo suvereno vpisal v gledalčev spomin, so zapisali.

Od odra do velikega platna
Leta 1985 rojeni Jurij Drevenšek je z nekaj nastopi na profesionalnih odrih opozoril že v času študija. Po končanem študiju na ljubljanskem AGRFT-ju je z MGL-jem najprej dve sezoni sodeloval kot gost, kot redni član pa se je ansamblu pridružil leta 2009. Prav tako je sodeloval tudi z Mestnim gledališčem Ptuj. Nastopil je v študentskih filmih AGRFT-ja, na platnu pa smo ga videli v filmu Zmaga ali Kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine režiserja Mirana Zupaniča in v glavni vlogi Simona v filmu Kruha in iger Klemna Dvornika. Na malih zaslonih je igral Branka v humoristični nadaljevanki Televizije Slovenija Brat bratu v režiji Branka Đurića - Đura.