Režiser Sebastijan Horvat je pred današnjo premiero povedal, da se uprizoritev, tako kot besedilo Wolframa Lotza, spusti v osrčje krika proti samoumevnemu toku stvari. Lotzevo besedilo bralca osupne, ko "čutno razpre trenutek, v katerem smo," je povedal Horvat, trenutek kataklizme, ki ga označuje moto besedila "Nahajamo se v eksploziji, jebači!".

Kaj bi sporočili v vesolje o našem trenutku?
V igri Nekaj sporočil za vesolje spastični diplegik Lum (Aljaž Jovanović) in pritlikavec Purl Schweitzke (Bojan Emeršič), nekakšna sodobna Vladimir in Estragon, iščeta smisel življenja. Ugotovita, da je tisto, za kar se splača živeti, skupni otrok, vendar ne moreta vplivati na usodo, saj je dramatik že zapisal njuno življenje v dramsko besedilo. V iskanju rešitev in poslušanju bolečih zgodb drugih ljudi se jima na koncu ponudi priložnost, da s posebno napravo v vesolje pošljeta kratko sporočilo.

Besedilo temelji na iskanju smisla, ki ga želi čim bolj skrčiti, da bi postalo zelo jasno. Vendar pa pride do nasprotja, namesto jasnega sporočila ostane le še neartikuliran krik, je dejal dramaturg Andraž Golc. Lotz neizprosno zareže v mehko tkivo smisla življenja v sodobnem svetu ter pronicljivo, komično in izzivalno razgrajuje, uničuje in spet na novo gradi, sestavlja, ustvarja.
Po razumevanju režiserja sta Lum in Purl kot dva kmeta na šahovnici, okoli njiju pa potekajo ideološki boji, onadva pa večinoma nimata pravice do glasovanja. Uprizoritev "zadene bistvo negotove pozicije posameznika, ki želi artikulirati svojo identiteto, ne pa da samo sprejema vzorce in ideale, ki se mu ponujajo lično zapakirani," je povedal dramaturg Andraž Golc. To je "igra o nas, o zdajšnjem trenutku, o tem, kako živimo, o naših strahovih, hrepenenjih, o smrti in rojstvu, igra, ki nas sprašuje, kaj lahko strnjeno sporočimo v vesolje, da bi to sporočilo pomenilo ta naš trenutek," je pred premiero povedal ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor. Lotz v svojem nenavadnem dramskem besedilu o smislu govori cinično, a ne v negativnem smislu, saj do bolečine zavzema resen odnos.
Vprašanja bivanja in smrti skozi uprizoritveni izziv
"Vsa njegova besedila se nekako ukvarjajo z vprašanjem bivanja ter hkrati z vprašanjem smrti in z zanikanjem smrti," kar je tudi ena od izpostavljenih tem v predstavi, je dodala prevajalka besedila Urška Brodar. Besedilo pri uprizoritvi predstavlja velik izziv, Lotz se igra s formo in vsebino ter besedilo sestavlja iz zelo različnih segmentov, vsebuje pa tudi opombe, kar je za dramatiko redkost. "Tako besedilo izziva interpretacijo, izziva odločitve, ki so radikalne, in jih tudi sam spodbuja," dodaja prevajalka.
V besedilu se pojavljajo tudi stvari, ki jih je nemogoče uprizoriti, zato so se ustvarjalci posvetili iskanju ustreznega kanala med besedilom in uprizoritvijo. "Besedilo je zgolj izhodišče. Avtor v osnovi razbije to tezo, da je besedilo nekaj, kar je že z nekim obstoječim modelom mogoče postaviti na oder," pravi Horvat.
V uprizoritvi igrajo Aljaž Jovanović (Lum), Bojan Emeršič (Purl Schweitzke), Gregor Baković (Vodja poteka), Veronika Drolc (Sestra Inge), Nina Ivanišin (Hilda), Brane Grubar (Samohranilec Klaus Alberts), Saša Mihelčič (Debela ženska), Boris Mihalj (Constantine Samuel Rafinesque), Rok Vihar (Igor Lukšič), Blaž Setnikar (Bernd Heinrich Wilhelm von Kleist) ter Kaja Bračič, Klara Bedenčič, Neža Smolinsky, Rosa Turk, Varja Zelič in Zala Vidmar (Otroci).
Za kostumsko podobo uprizoritve je poskrbela kostumografinja Belinda Radulović, za scenografijo Žiga Divjak (tudi asistent režije), Sebastijan Horvat in Iztok Vadnjal. Lektor uprizoritve je bil Arko, luč je oblikoval Pascal Mérat, glasbo pa zložil Borut Kržišnik. Članici ekipe sta bili še asistentka dramaturgije Nina Šorak in asistentka kostumografije Mateja Fajt.