Nočni let (Vol de nuit, 1931) in Počlovečena zemlja (Terre des hommes, 1939), avtobiografska romana avtorja Malega princa sta v slovenščini v prevodu Edvarda Kocbeka izšla leta 1966 pod skupnim naslovom Veter, pesek in zvezde. Naslov ohranja tudi predstava Iztoka Kovača, ki je nastala v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in EN-KNAP.

Kocbekovi prevodi Exupérijevih besed so v uprizoritvi zaplodili pripovedne, igrane, plesne, glasbene, filmske, animirane in neme prizore, ki razodevajo redke radosti utiralcev napredka in nas spomnijo, da ne potrebujemo nujno krvave kirurgije vojne, da bi začutili toploto bližnjikovih ramen, temveč je včasih dovolj že, če se skupaj zastrmimo v isto smer, so zapisali v gledališču.

Saint-Exupéryjevi preleti Afrike z današnjimi pobegi iz nje
"Povejte, tovariši, kdaj smo bili najsrečnejši?" vpraša pilot Saint-Exupéry in za priče pokliče svoje številne tovariše: inštruktorje, sopilote, inženirje, beduine, popotnike na vlaku Evropa. A Veter, pesek in zvezde ni romantična saga o pilotih, ki so s poštnimi pošiljkami postavljali rekorde in širili obzorja, temveč dramatična predstava o nomadih in o žrtvah, o vodi in o nafti, o slutnji fašizma in o želji po ljubezni. Je znamenje dobe, iz katere gledamo, in zato naš današnji pogled na Saint-Exupéryjeve podvige.

Kot piše Stojan Pelko, se je svet od tedaj toliko spremenil, da bi bilo neetično nanj privzeti nostalgičen pogled: "Niso le že tedaj piloti raznašali pošte po evropskih kolonijah (francoskih, italijanskih, portugalskih ...), ampak so od tedaj taiste kolonije še bombardirali. Če hočete rimo: ne moremo misliti Exuperyja ne brez Sarkozyja ne brez Gadafija!"

Pri priredbi ga je zato vodila aktualnost: "Ali sploh smemo misliti na pretekle prelete nad Afriko brez sedanjih pobegov iz Afrike?" Danes se ne da leteti nad severno Afriko, ne da bi videli vse razsute države, vohali vse izčrpane nafte in jokali z vsemi begajočimi ljudmi. Ne da se pogledati iz evropske perspektive, ne da bi videli minule evropske vloge na tej črni celini.

Mnoge lučke kličejo na pomoč
Zato predstavo Pelko razume kot "poskus, da ubesedene podobe, ki nam jih, vsak iz svoje preteklosti, pošiljata Exupery in Kocbek, s sodobnim gibanjem in filmsko montažo spnemo v takšno novo celoto, da jim lučke iz sedanjosti, klici na pomoč in skupna zrenja čez horizont ne vzamejo prav ničesar od njune dobe, dodajo pa naš duh časa. Nuja je velika, mnoge lučke kličejo na pomoč."

To med drugim dokazujejo tudi nedavni dogodki, ko je "terorizem, ta s kolonialnimi vojnami spočet spaček, vrnil udarec v samem srcu Francije," ob čemer je Pelko izpostavil, kako se je nanj odzval kronist 20. in mislec 21. stoletja: "Zaželel si je, da bi si odvratni množični umori ne zaslužili več medijskega odmeva od vseh razumnih poskusov iskanja nove politike, vseh izkušenj misli in prakse v iskanju prihodnjih resnic, tovarišijo prihodnosti pa prepoznal v mednarodnem in nomadskem proletariatu, svobodnih intelektualcih in mladih v iskanju življenja, ki bo veliko in resnično. Za takšno počlovečeno zemljo potrebujemo še kak skupen nočni let."