v inovacijo giba in dramaturških rešitev.

Skupina, ki jo je leta 2007 ustanovila koreografinja Adrienn Hód, ima stalno zasedbo, a k sodelovanju pogosto vabi umetnike z različnih področij. Tokrat so nastopili Marcio Canabarro, Emese Cuhorka, Júlia Garai in Csaba Molnár.

Adrienn Hód k telesu, prostoru in uporabi eksperimentalne glasbe pristopa primerljivo radikalno, predvsem pa si veliko prizadeva za povezovanje teh dejavnikov, ob pogostem aktivnem premišljevanju vloge občinstva. Po eni strani ustvarja plesne akcije, prilagojene specifični lokaciji izvedbe, po drugi pa scenske gibalne uprizoritve. Čeprav izhaja iz formalne izobrazbe s širokega polja gibalnih tehnik in scenskih pristopov, je za njeno delo značilen eksperiment z dekonstrukcijo giba. Pri tem je morda še najbolj značilno nenehno reinterpretiranje doseženega v obdobju vaj. Obe deli, ki smo si jih ogledali, puščata vtis velike avtonomije plesalk in plesalcev – kot bi bili priče tega, kar se v njih zares dogaja in posledično odraža na njihovo gibanje. Hodworks sicer radi izvajajo na odru brez scenografije, z minimalno uporabo odrskih luči in drugih tehničnih sredstev, v skladu z izjavo koreografinje: "Telesa in glasovi lahko napolnijo vsak prostor."

Osvoboditev telesa v preiskovanju
Zora (Dawn) je plesno-performativna raziskava, za katero je na prvi pogled najznačilneje to, da so na odru ves čas povsem gola telesa plesalk in plesalcev. Ta radikalna golota se hitro vzpostavi kot več kot le vizualni referent, ki gibalnemu izrazu pripiše skoraj epski značaj. Pri tem ne gre zgolj za odsotnost odvečnih kostumov, temveč predvsem za osvoboditev telesa zaradi preiskovanja njegovega bistva (in absurda), ki vsekakor vključuje več kot le telesno manifestacijo fizičnega. Poudarjen živalski značaj telesa – ki se mu civilizirano telo prisilno izmika – se izkaže za osnovni pogoj intimnosti v resničnem združevanju (ki pa ga depolitizirana sodobna družba načrtno prepoveduje).

Čeprav se predstava začne v tišini, z gibanjem dveh moško-ženskih parov, je treba tišino razumeti pogojno, saj komolci, kolena in dlani kotalečih se teles proizvajajo ravno pravšnjo igro zvoka. Začetno iskanje skupnega ritma, označevalca, povoda in (vz)giba je zelo fizično, posledično zahteva visoko raven koncentracije in moči. Celotno predstavo pravzaprav preveva vtis iskanja – zdi se, da opazujemo »osvobojena telesa«, ki svojo svobodo v resnici šele iščejo prav vtem ko performirajo; ali pa drugače: morda je ravno to iskanje (ugodja, uigranosti) v resnici osvoboditev. Vprašanje, ki se nam pri tem zastavlja, je, ali je tovrstna telesna govorica mogoča v t. i. vsakdanjem življenju. Estetika vsakdanjosti kot estetika prepovedi (med drugim tudi golote) je tako druga, »resnična« plat pričujoče odrske osvoboditve. Golota je v javnosti namreč prepovedana (z izjemo savn in nudističnih plaž), na sceni pa dovoljena, saj je pod nadzorom, ko se izvaja v umetniškem kontekstu.

Sčasoma v predstavo postopoma zlezejo umetni zvoki iz ozvočenja, kar v performans prinese določeno destabilizacijo in napetost, a tudi potrebo po nujnem iskanju izhoda, rešitve, novih tirnic (skoki, večja dinamika gibov). Vprašamo se, zakaj koreografinja vztraja zgolj s formacijo dveh parov. Abstrakten zvok prehaja v noise, medtem ko prevladuje ponavljajoči se gibalni ritem v slogu 1-2, 1-2 … V stopnjevanju teh neskončnih repeticij, ki se nanašajo na eksistenčni krč (ponavljanje rutinskih opravil, parjenje), naposled pride do vrhunca krča teles. Situacija krčevitega vibriranja, ki je prelomni trenutek performansa, tako odraža absurd eksistence.

Vtis je, da telesa, ki se na tej točki vendarle razdružijo in začnejo z individualnimi gibanji, ne želijo govoriti (v dramaturškem pomenu), temveč zgolj izražati svoje čutno: kot bi se nam zastavilo vprašanje, kako in kam zdaj, ko smo sami v »svoji svobodi«. Dogodek se izide na točki popolnega izčrpanja gibalcev in gibalk, ki pomirjeni obležijo na tleh. Ko se vsak v svojem kotu odra oblečejo, je predstave konec. Šlo bi tudi brez zaključne zatemnitve, saj kontrast med zdaj oblečenim in prej ves čas slečenim telesom vzpostavi učinek navidezne zavese.

Nemogoče telo
V krajšem pogovoru po predstavi smo zapisali zanimivo misel Iztoka Kovača, ki je v zvezi s poetiko Hodworks poudaril njeno modernistično razsežnost ter rabo neizdelanega telesa, telesa z vsemi njegovimi »napakami«, kar bi lahko povezali z lucidnimi teoretskimi nastavki Bojane Kunst v njeni knjigi Nemogoče telo. Kovaču se, tako kot tudi nam, zdi, da gre za nadaljevanje zgodovinske potrebe po spremembi, ki se kaže predvsem skozi obliko izvedbe, saj telo v predstavi funkcionira praktično brez glasbe, zgodbe in tehnike. Adrienn Hód je k temu dodala, da ni želela vnaprej ustvariti performansa, temveč predvsem analizirati telo, gib in jezik, kar je skupina počela pri obravnavi šestih izhodiščnih tem, v skladu s pristopom dela-v-nastajanju.

Dekonstrukcija čutnega
Predstavo Kako biti smrtnik (Conditions of Being a Mortal) od njenega začetka pa vse do konca zaznamuje Faustova simfonija Franza Liszta. Isti izvajalski kvartet tudi tokrat pride na prazen oder oziroma v »črno škatlo« ter spet začne gibanje v parih, tokrat dveh moških in dveh žensk. V eksploziji barv, prevratov in čustev, utemeljeni na travestiji pomenov – doseženi predvsem s pomočjo nenehnih preobrazb zunanjega videza –, skupina uprizarja radikalno dekonstrukcijo vsakdanjega, kar nakaže že na začetku izvedbe. Konstelacije parov se spreminjajo, tudi glede na spol, a je jasno, da spolna determiniranost tu ni ključnega pomena. K vtisu dekonstrukcije veliko prispeva raba glasu, predvsem krikov, vpitij in »neartikuliranega«, na prvi pogled nerazumljivega govora.

Pogovori med plesalkami in plesalci, ki potekajo v nekem ne-jeziku, lovijo ritem in melodičnost glasbe, tako posledično prevzamejo slog (kvazi) opernega petja. To še dodatno poudari splošni vtis podzavestnega transa, na trenutke skoraj podobe norišnice, ki jo soustvarjajo različna utelešenja – čustvenih pomiritev, izbruhov besa, potešitev jeze, agresije, joka, veselja, bolečine, prerekanj in medsebojnih (ne)verbalnih izmenjav. Ustvarjalni konflikti, ki ves čas nastajajo, so videti nerazrešljivi, hkrati pa povsem absurdni. Vtis je, da so štirje protagonisti v nenehnem tekmovanju, zaradi močne potrebe po nadzorovanju situacije se nenehno bojujejo za pozicije, za prostor, za lastnino nad predmeti (dele oblačil).

Posamične gibalne situacije se postopoma, v ritmu glasbe, prepletejo v gibanje bolj skupinskega značaja, v nemogoči balet, v katerem poleg teles skoraj avtonomno plešejo tudi številni kosi oblek, ki se vrtijo v zraku, raztezajo, krčijo in prepletajo. Vnovično preoblačenje performerk in performerjev v »najčudnejše« kombinacije oblačil ustvari povsem queerovski celostni vtis – telesa so pri tem relativizirana, a hkrati predrugačeno poudarjena. In ravno v tem navideznem čudaštvu nastane zamaknjeno nežni plesni duet. Podobno hkrati počne tudi drugi par, tako je na tej točki ustvarjen unikatni ljubezenski prizor rešen običajnih stereotipov.

V nekem drugem koraku skupina zgradi vrsto surrealističnih slik bolj statičnega značaja. Pri tem koreografinja črpa nekaj materiala iz dediščine performansa in body-arta 60. in 70. let preteklega stoletja. K velikemu bogastvu izraza prispeva tudi preobrazba v baletke in baletnike, saj si vsi člani skupine, po vseh peripetijah v kratki pavzi obujejo baletne čevlje, nato izvedejo posamezne solistične točke. Fraze, variacije in transformacije, vključno z zgovornimi slačenji in oblačenji, tu verjetno doživijo svoj vrhunec, ob nujnih odmerkih humorja, ki ga izdatno podpira na tej točki veličastno groteskna glasbena podlaga. Komad se izteče v tem resno neobremenjenem sledenju Lisztovim iztočnicam, ki še bolj poudarijo odprte razpoke seksualnosti teles.

Pod črto
Hodworks so nam v obeh obravnavanih predstavah pokazali, kaj pomeni osvoboditi telo, se zavestno prepustiti »nemogočemu« in pri tem reflektirati tudi politično razsežnost telesa, z vsemi njegovimi organi vred. Pri tem je ključen njihov prispevek k dezidentifikaciji – osvoboditvi telesa iz spon (družbenega) spola, iz zatiralskih estetskih zapovedi in iz običajne dinamike ukročenosti identitete v obstoječem.