Max in Lucia - igrata ju Peter Boštjančič in Nataša Matjašec Rošker – sta med drugo svetovno vojno v koncentracijskem taborišču razvila mazohistično razmerje, ki ga ob srečanju v Hotelu Opera znova obudita.

Po besedah romunske režiserke govori uprizoritev o posameznosti in samoti ter sovpada s tematiko o intimnem in individualiziranem spominu, obenem pa je v nasprotju s prevladujočimi reprezentativnimi okvirji in vzpostavlja kulturni dialog, ki izhaja iz telesnosti. "Protagonista sta ujeta v kletko svoje usode in zgodovine, iz katere ne moreta oziroma ne želita izstopiti. Odločita se umreti skupaj," pravi Ciobanujeva. "Potreba po ponovnem udejanjanju preteklosti je potreba po očiščenju, razumevanju, kaznovanju sebe in drug drugega."
Po filmski predlogi
Režiserka je Nočnega portirja priredila po motivih iz italijanskega kontroverznega filma Il portiere di notte (1974) režiserke Liliane Cavani, ki je navdih dobila ob raziskovanju zgodb preživelih taboriščnikov. Pri pripravi uprizoritve se je Ciobanujeva naslonila tudi na citate drame Kvartet Heinerja Müllerja.
Nona Ciobanu je leta 1995 diplomirala na Akademiji za gledališko in filmsko umetnost v Bukarešti. Leta 1992 je nase opozorila s prvencem, romunsko mitološko zgodbo Mladost brez starosti in življenje brez smrti na festivalu Edinburgh Fringe Festival. Je soustanoviteljica nevladne in neprofitne kulturne fundacije Toaca, ki nudi ustvarjalcem prostor interakcije med socialno, politično in umetniško sfero in v katerem potekajo delavnice za mlade romunske ustvarjalce različnih umetniških smeri.
Režiserka, ki je gostovala v številnih državah, je leta 2010 v koprodukciji s Festivalom Ljubljana in Fundacijo Toaca skupaj s Petrom Koširjem pripravila projekt Ristanc - prostorsko videoinstalacijo, ki na izviren način predstavlja resničnost Bližnjega vzhoda.