Monografija Začetki in dosežki slovenskega gledališča moderne dobe je po besedah sourednice Barbare Orel temeljno delo za področje slovenske gledališke zgodovine. Projekt, ki je obsegal tudi znanstveni simpozij na lanskem Borštnikovem srečanju, je bil zelo široko tematsko zastavljen. Kot je na predstavitvi publikacije dejal sourednik Štefan Vevar, se niso posvetili le notranjim in zunanjim gledališkim uvidom, ampak jih je zanimalo tudi gledališče v kontekstu časa - sociološke, zgodovinske in kulturnozgodovinske uvide.

Publikacija, ki nosi torej podnaslov Ob 150-letnici ustanovitve Dramatičnega društva v Ljubljani, osvetljuje prvih pet desetletij od ustanovitve društva. V njej po Vevarjevih besedah prevladujejo prispevki, ki obravnavajo posamične gledališke fenomene skozi čas, manj pa je zgodb o gledališču sredi prostora in časa.

Neke vrste predhodnico nove monografije je Slovenski gledališki muzej leta 1967 izdal ob 100-letnici Dramatičnega društva v Ljubljani in v njej predstavil različne vidike slovenske gledališke zgodovine do tistega časa. Kot je poudaril, so tokrat želeli osvetliti tiste fenomene, ki so bili tedaj nekoliko zanemarjeni.

Nova spoznanja in dopolnitev obstoječe literature
Vse razprave, zbrane v monografiji, so izvirne študije, ki prinašajo številna nova spoznanja in pomembno dopolnjujejo obstoječo literaturo. Delo je razdeljeno v tri vsebinske sklope - prvi je zgodovinski pregled, drugi se posveča razvoju slovenske dramatike in gledališča, tretji je namenjen genezi odrskega govora in gledališkega izobraževanja.

V prvem najprej Vevar poda mejnike v razvoju Dramatičnega društva, prispevek Alda Milohnića nosi naslov Od Dramatičnega društva v Ljubljani do dramatičnih društev po Sloveniji. Darja Koter piše o pionirju Dramatičnega društva v Ljubljani Josipu Nolliju, Aleš Gabrič pa se je posvetil zadnjim desetletjem društva. Nadja Zgonik je obravnavala nacionalno ikonografijo v času od ustanovitve društva do prve svetovne vojne.

V drugem sklopu se je Gašper Troha posvetil vplivu Dramatičnega društva na razvoj slovenske dramatike med letoma 1867 in 1892, Ivo Svetina slovenskemu plemenskemu junaku Tugomerju, Mateja Pezdirc Bartol razvoju slovenske meščanske dramatike konec 19. stoletja, Blaž Lukan pa repertoarju Dramatičnega društva v prvem desetletju delovanja.

Tone Smolej je raziskal francoski repertoar društva, Irena Avsenik Nabergoj pa gledališke in operne uprizoritve z judovsko tematiko v okviru Dramatičnega društva. Gregor Pompe je razdelal Dramatično društvo v kontekstu začetkov slovenske operne poustvarjalnosti, Igor Grdina se je posvetil Gorenjskemu slavčku, Peter Bedjanič opernemu pevcu Emilu Scarii, Henrik Neubauer pa začetkom baleta na Slovenskem. V tretjem sklopu sta se Katarina Podbevšek in Barbara Orel razpisali o Dramatičnem društvu z vidika začetkov govornega oziroma igralskega izobraževanja.

Dramatično društvo v Ljubljani je v svojem razvoju do leta 1920 prehodilo petdesetletno pot skozi dobo institucionalizacije in profesionalizacije slovenskega gledališča, ko je nastopila nova razvojna stopnja - doba evropeizacije.

Nova monografija je skupen projekt Slovenskega gledališkega inštituta (Slogi) in Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). V četrtek bodo v Slogiju odprli razstavo z naslovom O poteh k "najlepši iznajdbi človeškega duha" na Slovenskem - mejniki v razvoju Dramatičnega društva v Ljubljani.