Oliver Twist, ki ga je Charles Dickens po tedanji navadi objavljal v obliki mesečnih podlistkov v časopisu Bentley's Miscellany od 1837 do 1839, se je na oder Slovenskega mladinskega gledališča vrnil tretjič; za klasični roman o zapuščenem dečku v krutem svetu industrializirane viktorijanske Anglije, v kateri gospodarskemu napredku ob bok postavi revščino novih urbaniziranih okolij, otroško delo in njihove zlorabe, je Dickens našel vzgib v lastnem življenju; že kot otrok je delal v tovarni loščil za čevlje, da je lahko finančno prispeval družini, ko je bil oče aretiran zaradi dolgov. Tu se rodijo mnogi liki Dickensovih del, ki se je zavzemal za odpravo družbenih nepravičnosti svojega časa; Oliver Twist, deček »čistega srca«, pa postane svetovno znan popotnik filmskih in odrskih svetov.
Obširna mladinska zgodba, ki se razprostira na več kot 400 knjižnih straneh in je v znanem filmu Romana Polanskega ekranizirana v dobrih dveh urah, je Blažka Müller Pograjc zgostila v kratko pripoved Oliverjevih poglavitnih dogodivščin, ki se na odru zvrtinči v živahni in estetizirani gibalni postavitvi, značilni za uprizoritve Matjaža Pograjca. Abstraktna stilizirana scenografija (Estrihi in ométi) nad oder nekoliko dvignjene rešetkaste klančine z vertikalno postavljenimi drogovi relativizira specifične določitve posameznih prostorov in omogoča večnamenskost prostora, predvsem pa režijskemu konceptu dinamične in gibalno inventivne mizanscene omogoča obilo variacij postavitve osebnih odnosov s premiki v prostoru med drogovi ali vključevanju drogov kot scenskih rekvizitov (od gibanja okoli drogov, zaletavanja in odbijanja od drogov, hoje okoli njih, do akrobatskega plezanja po drogovih ali vrtenja okoli njih).
Estetizirana postavitev v gibu in vizualni podobi
Funkcionalnost postavljene scenografije je popolna ravno v tej izjemni uporabi oz. vzporednosti scenografije in gibalno režijske postavitve. Gospodje – predstojniki ubožnice s karikiranimi gibi, ki vehementno zavzemajo prostor in si mimogrede »podajajo« in s palicami odmerjajo prostor prestrašenemu Oliverju; podivjani dečki londonskega podzemlja, ki s tatinskimi zvijačami mimogrede ukradejo robec, denarnico ali kaj drugega in se kot opice po drevesih premeteno in lahkotno zvijajo po drogovih; lovljenje in preganjanje Oliverja okoli droga; zaletavanje in ustavljanje ob drogovih. Dogajanje je vseskozi dinamično v naseljenem kaosu, estetizirano in plesno koreografirano (gib Branka Potočana), pomensko metaforično in večinoma lahkotno tekoče v prehajanjih med prizori.
Siromašno okolje ubožnice, pogrebniškega zavoda, temačne ulice viktorijanske Anglije in londonskega tatinskega domovanja, v katerem se Oliver giblje, poustvarjajo temačna lučna postavitev (Tomaž Štrucl), maska, ki igralce naredi umazanih obrazov (Barbara Pavlin) ter sicer bogati in nakinčani, celo nekoliko modni, a v starinskem slogu in temačnih tonih izbrani kostumi (Mateja Benedetti in asistentka kostumografije Kaja Šeruga); k ustrezni atmosferi okolja pa prispevata tudi hlad in praznina minimalistične scene.

Vizualna privlačnost kolektivnega gibalnega spektakla – spektakla egocentrične manipulativne družbe
Poudarjeno dinamična in estetizirana, ponekod surova, artificielno groba fizičnost Pograjčevega prepoznavnega sloga ustvarjanja se v tem dopolnjuje s premišljeno vizualno podobo v estetsko ubrano in privlačno celoto Pograjčevega teatra, ki ji je najti tudi ustreznico v citatni oznaki "Kajti teater mora biti privlačen, na vse način lep," kot zapiše Blažka Müller Pograjc v gledališkem listu. A v tej dinamični atrakciji gibanja in harmoničnega estetskega, pogledu ponujenega kompleksa, se v blišču izgubi globina Oliverjeve usode pod površjem. Zgodba Oliverjevih mnogoterih dogodivščin zdrvi od začetka do konca z neverjetno hitrostjo in kot manj pomembna od gibalnih mizanscenskih domislic, zato pa se težko izognemo določenim preskokom v zgodbi, ki z natančnim potekom zgodbe manj seznanjenega gledalca lahko nekoliko zmedejo.
In če govorimo o zgodbi Oliverja Twista, se ta izriše predvsem kot zgodba sveta, pokvarjenega in izkoriščevalskega, manipulativnega in vase usmerjenega (kljub gospodu Brownlowu, dobrotniku, ki Oliverja na koncu vzame v svojo skrb), ki nemočne z lahkoto odriva, zapušča in uporablja v lastno korist. Zaradi kolektivne spektakelske gibalne izpostavitve je Oliver režijsko neizrazit karakter, povsod odrinjen vstran, tako kot dečka sem ter tja premetavajo drugi – osebe z več moči. Oliverjeva dobrota se ne izkazuje sama po sebi, ampak v večji meri kot njegova vztrajnost pri 'tabuli rasi', na kateri usoda ne pušča svojih madežev, ki se upira srkanju negativnosti okolja. Katarina Stegnar, ki jo je Pograjc za vlogo Oliverja izbral ravno zato, ker je v njej prepoznal izraz 'čistega srca', vzpostavlja lik s stalno izrazno masko nedolžnosti, nerazumljenega čudenja in izogibanjem pretirane izraznosti, Oliverjevo pozicijo pa zaznamuje pogosta prostorska odmaknitev od drugih.
V izrisovanju družbe, ki se s tem 'nedolžnim' (kar sicer dandanes težko zapišemo in beremo brez cinizma) dečkom poigrava, uprizoritev pomenljivo ubira le drobne globlje – pomenske zaznamke; karikirani karakterji oseb, ki posedujejo moč (predstojniki ubožnice, sodnik, vodja tolpe tatičev Fagin), uporaba črnih pustnih mask za oči, belih mask z dolgimi nosovi, londonski tatiči kot tolpa 'zadetih' mladostnikov, se vklapljajo v estetizacijo giba in mask, nastopajo kot nosilci dodatnih pomenov, če jih želimo razbirati, ter hkrati v njih prepoznavamo drobne aktualizacije na današnji ali kateri drug čas. Oliver Twist – ne več zgodba zapuščenega siromaka viktorijanske Anglije, ampak zgodba vseh časov; niti ne zgodba izkoriščanih otrok revnejših držav, ampak zgodba močnih in podrejenih, manipulatorjev in »poštenih«, usmerjanja usode in sprejemanja, kar ti življenje prinese?

Matjaž Pograjc za mlade?
Vsekakor Pograjc z Oliverjem Twistom nadaljuje lastno estetiko, ki smo jo v nekoliko drugačni formi v Slovenskem mladinskem gledališču videli tudi lani v uprizoritvi Peklenska pomaranča. Privlačnost živahnega utripa, poudarjene gibalnosti, vse do akrobatskih atrakcij, izraziti pop vplivi, od kostumov do glasbe, uporaba lutkovnih elementov, poudarjena estetizacija nasilnih dogodkov. In ne nazadnje, mladinska literarna zgodba, ekranizirana tudi v splošno poznanem filmu, ki v središče postavlja posameznika – otroka ali mladega kot žrtev družbene ureditve, ki ga nosilci moči usmerjajo po svoji volji. Pograjčev (p)osebni interes? Ali le ugotovitev, da pop s poudarjeno gibalnostjo in vizualnostjo ni več novum osvoboditve kot v uprizoritvah Pograjca in njegove skupine Betontanc v 90-ih, je pa morda blizu specifični publiki, ki v našem gledališkem prostoru prave ponudbe niti nima? In temu ustrezna izbira znamenitih mladinskih zgodb, ki mlade zagotovo privlačijo?
Nika Arhar