Pandur dokazuje, ne le da že celo življenje iz predstave v predstavo gradi eno samo predstavo, ampak tudi, da je ta predstava on sam, njegovo življenje oziroma vsaj njegovo delo zgoščeno pod imenom Pandur Theaters.

Režiser priznava, da ga ta veliki evropski mit preganja že vse od začetkov njegovega ustvarjanja, obenem pa tudi pravi, da režiserji pravzaprav celo svoje življenje režirajo eno samo predstavo. Kaj torej pričakovati od tako rekoč življenjskega dela Tomaža Pandurja; režiserja, ki se mu očita velikopotezno spektakularno večno iskanje odrske lepote, absolutno podrejanje le-tej, obenem pa vsebinsko izpraznjenost?

Uvodna predstava SNG Drame v sodelovanju s Festivalom Ljubljana v letošnjo sezono je še ena iz vrst Pandurjevih predstav (če je na primer kompilacija Shakespeara, prav tako postavljena v Drami pred dvema letoma, kazala na nekakšen premik Pandurja); predimenzionirane čutne komponente so tokrat sicer bolj pritajene, a še vedno predstavljajo prepoznavnost znamke Pandur Theaters, tokrat zgrnjeno v tragično Faustovo iskanje in blodenje po lastni nezadostnosti in hrepenenju po več določenem z lastno izpraznjenostjo. Uprizoritev v priredbi dramaturginje Livije Pandur prinaša novost – ki pa, tako kot zasnova celotne predstave, izhaja iz lanskega madridskega Fausta; Mefisto se je po načelu "hudič ima mlade" pomnožil, svoj mladi pomnožek pa podjetno prelevil v družinsko podjetje, ki na odru deluje predvsem kot prinašalec filozofskih komentarjev besedila samega.

Faust (Igor Samobor) je v svoji iščoči gostobesedni osamljenosti pripet na skoraj monumentalen zid (scena Sven Jonke), na katerem je občasno s pomočjo tehnologije (video Dorijan Kolundžija) začutiti božjo prezenco, sicer pa je ta zid v novodobnem duhu betonsko siv, Faustu pa postavlja jasno prepreko njegovih želja. Ko pa se mu končno odpre, ga na drugi strani čaka še bolj temačen svet prefriganih hudičevskih ukan, ki tako nekako stripovsko prifliknjeno poskakujejo naokrog kot Mefisto (Branko Šturbej) in njegova pretirano afektirana (z)družba. Ta pa ni le sumljivo družinsko podjetje pod vodstvom gospe Mefisto (Barbara Cerar) in vodje kabineta (Uroš Fürst), temveč dramaturško-režijski koncept, s pomočjo katerega predstava plosko izpostavlja predvsem pojem zla, obenem pa prinaša razmislek s pozicije sodobnega sveta.

Ti (pretirano) filozofski premisleki v predstavo vnašajo 'kvazisarkazem', 'kvaziavtoironijo', predvsem pa izrazito 'samonanašalno' distanco, prek katere skuša režiser premišljati lastno delo, obenem pa se, kot se ponekod zazdi, tako po mefistovsko posmehuje svetu/občinstvu. Ali gre v teh izsekih zgolj za prikaz sodobnega cinizma, nihilistične izpraznjenosti, sodobne bebavosti, ter s tem navezavo besedila na sodoben trenutek, ali pa morda le nekoliko samovščeno režiserjevo samopojasnjevanje, je bolj kot ne stvar lastne presoje.

Aktualna postavitev Fausta prinaša čofotajoče igralske kreacije, ki se gibljejo nekje med večnim iskanjem (Faust), pretirano afektiranostjo (družina), izrazito gestiko (mora biti zlo res tako po Jokerjevo razpeto med norost in lucidnost?), marionetnostjo, ki se prelevi v "zelo jasen koncept dobrega in zla", kot v samonanašalni maniri predstave po smrti svoje sicer dovolj razplastene Margarete pojasni Polona Juh, razpete v pogosto precej predvidljivi postmoderni režiji. Ne glede na trdno igralsko jedro se Pandurjeva velikopoteznost še enkrat izkaže za izrazito fizično zasnovano, skoraj triurna predstava pa za ravno premico samopremisleka in že videnega. Kaj nam torej ostane od Goethejevih metafizičnih razsežnosti velikega evropskega mita?