V sklopu festivala Mesto žensk bo drevi v Lutkovnem gledališču Ljubljana premierno zaživel hibridni performans Rekviem za prihodnost avtorice Maje Smrekar. V performansu lutko nadomestijo brezpilotniki in živali, človek je v njem konceptualno odsoten. Izhodiščni navdih zanj je koncept Das Triadische Ballett (1922) Oskarja Schlemmerja.

V performansu torej nastopajo dva psa in trije brezpilotni letalniki, v vlogo animatorjev pa so postavljene vodnici psov Mia Zahariaš in Tina Šolar ter tri osebe, ki upravljajo brezpilotnike.

Umetnica je pred premiero pojasnila, da je rekviem "meditativna parafraza sobivanja med stroji in živalmi, človek pa simbolizira zgolj odmev spomina v obliki zvoka, glasu". V ekipi je tudi igralka Alenka Marinič, a umetnica je poudarila, da je v rekviemu človek konceptualno pravzaprav odsoten. Glasbo za performans podpisuje Luka Prinčič, scenografijo Andrej Strehovec, svetlobno oblikovanje pa Miloš Vujković.

Čiste "naravnosti" v umetnosti ni
Schlemmer je dojemal gib lutke in marionete kot estetsko superiornega v primerjavi s človeškim, s čimer je želel poudariti, da je vsak umetniški medij umeten, kar je dosegel s stiliziranim gibom, ki ga je poenostavljal, vse dokler ni spominjal na abstrakcijo giba lutke ali marionete.

Podobno avtorico performansa zanima asociativna paradigma giba živali in giba stroja. Tudi pri formalnem delu učenja psov je v nenehnem ponavljanju vselej prisotna geometrija, ki spominja na mehanične gibe. Hkrati je človekovo usmerjanje brezpilotnikov mogoče razumeti kot obratno parafrazo Kantovega razmišljanja o vzgoji in izobrazbi: človek je žival, ki potrebuje učitelja oziroma vodjo, je Maja Smrekar pojasnila v zapisu ob predstavi.

Smo res na vrhu hierarhične lestvice?
Po njenih besedah gre pri vzpostavljanju povezav med tehnologijo in naravo oziroma med roboti in živalmi "za preizpraševanje sodobne družbene paradigme, v kateri človek s čezmernim povzdigovanjem lastne kulture skoraj povsem uniči naravo; ta pa kljub temu preživi in polnokrvneje zaživi v sožitju s tehnologijo šele po tem, ko se človek samouniči".

Intermedijska umetnica Maja Smrekar že vrsto let ustvarja na križišču znanosti, tehnologije in umetnosti. Projektov se loteva analitično in z veliko mero družbene senzibilnosti. Zanimajo jo različni fenomeni medijskih okolij, sistemi percepcije in antropologija strahu.

Diplomirala je na oddelku za kiparstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Na mednarodnem festivalu Cynetart 2012 v Dresdnu je prejela prvo nagrado Evropskega centra za umetnost Hellerau, na mednarodnem festivalu Ars Electronica 2013 v Linzu pa častno omembo v kategoriji hibridne umetnosti. Tega leta je prejela tudi nagrado Liberalne akademije zlata ptica za področje vizualnih umetnosti.