Mladim, ki jim je predstava namenjena, želi prikazati, da je gledališče lahko zanimivo in da ima poezija neki smisel, ki ni vezan samo na to, kar se o njej učimo v šoli. Poezijo lahko razumemo po svoje in se z njo igramo, poudarjajo avtorice koncepta Maruša Kink, Simona Hamer in Mija Špiler ter igralci Jernej Čampelj, Tina Gunzek in Saša Pavlin Stošić. Prav to so naredili v gledališki uprizoritvi Prosto po Prešernu v režiji Maruše Kink in produkciji Zavoda Margareta Schwarzwald in Cankarjevega doma.

Razširjena ljubezenska zgodba Rozamunde in Ostrovrharja
Okvir gledališke zgodbe je Turjaška Rozamunda, vanjo pa so vpleteni izseki mnogih drugih Prešernovih pesmi – Povodni mož, Zdravljica, Pod oknom, Pevcu, Zvezdogledi itd. Igralci preigravajo junake Prešernovih pesnitev, nekatere zgodbe postavljajo v popolnoma drug kontekst ter pletejo novo zgodbo, prepleteno z življenjskimi, humornimi in abstraktnimi vložki ter naravnim in spontanim govorom vseh treh nastopajočih.

Kot je povedala Maruša Kink, sicer igralka, ki se je tokrat prvič spopadla z izzivom režije, so predstavo gnetli in oblikovali vsi skupaj. Sama je na podlagi Prešernove poezije sestavila poetično dramsko besedilo kot razširjeno ljubezensko zgodbo med Rozamundo in Ostrovrharjem, ki obsega še like in situacije iz drugih Prešernovih pesnitev. To besedilo je bilo izhodišče delovnemu procesu, ki so se ga sprva lotili z improvizacijo in po potrebi v uprizoritev vključili še kakšne verze, ki so nosili ustrezno sporočilo. Želela je, da poetični material postane "zračen, mesen in prizemljen."

Muze navdihujejo umetnost
V uprizoritev so vključili tudi muze. Teh Prešeren v svoji poeziji sicer ne opisuje, a so po besedah dramaturginja Simone Hamer "absolutno nujne za vsakega umetnika" in se njihov vpliv v Prešernovi poeziji močno čuti.

Pomembno vlogo v predstavi ima tudi glasba, ki kot atmosferski element sestavlja različne slike v celotno zgodbo, posebno mesto pa imajo tudi tri uglasbene pesmi (avtor glasbe je Boštjan Gombač) – Pod oknom, Zvezdogledom in Pevcu, ki jih igralci zapojejo. Ustvariti so želeli zanimivo in komunikativno predstavo, ki ne zaide v pretirano teatralnost, ampak Prešernovo poezijo predstavlja na privlačen način, skozi humorno sito in s poudarkom na temah, s katerimi se mladi lahko poistovetijo.

Nesrečna ljubezen in brezup
Prešerna sta pogosto navdihovala nesrečna ljubezen in brezup, to pa so občutja, s katerimi se začnejo srečevati tudi najstniki. Kot pravi Mija Špiler imajo tako Prešeren in njegovi liki ter najstniki več skupnega, kot se morda zdi na prvi pogled. Prebiti pa je treba odpor do pesnika, s katerim se v šolskem sistemu srečamo že zelo zgodaj in ga morda včasih zato niti ne razumemo ali pa se težko vživimo v arhaičen jezik in način življenja v času nastanka Prešernovih del.

Tudi v Prešernovi poeziji lahko odkrijemo kaj novega
"Prešeren je težek pesnik in menim, da se učencem v osnovni šoli ni najlažje soočati z njegovimi pesmimi," je povedala Saša Pavlin Stošić, ki je priznala, da tudi njej Prešeren v otroških letih ni bil najljubši pesnik. Prav zato se veseli, če jim bo uspelo njegove pesmi mladim predstaviti tako, da jih bodo lahko prepoznali in posvojili za svoje, hkrati pa v njih spodbudili ljubezen do poezije. Njej je predstava mimogrede uresničila še otroško željo – v otroštvu je bila namreč navdušena nad Urško iz Povodnega moža in je občudovala njeno sliko v knjigi, zdaj pa med drugimi vlogami igra tudi Urško.

Predstava je na novo razkrila Prešernovo poezijo tudi Tini Gunzek, ki je bila sprva ob Prešernu skeptična: "Maruša je želela Prešernovo poezijo predstaviti na nov način, kar se lahko zdi nenavadno. Saj vsi poznamo Prešerna, kaj novega sploh lahko odkrijemo? A v sklopu vaj smo res prišli do novih zanimivih stvari in vsak od nas je odkril nekaj novega v njegovi poeziji, posamezne točke, ki se lahko razvijejo v eno res prešerno predstavo."

Ni vse, kar je treba, dolgočasno
Maruša Kink pa je idejo o predstavi, ki bo spregovorila o Prešernu, gojila že nekaj časa. Do njegove poezije je zelo naklonjena, hkrati pa ji je poseben izziv, da ustvari predstavo za šolske gledalce, ki so v gledališču najbolj pozabljena generacija. Zato je predstavo, utemeljeno na Prešernovi poeziji, ustvarila prav zanje, tudi v želji, da ni vse, čemur smo podvrženi ali kar moramo – kot je, denimo, pogosto učenje o Prešernovi poeziji v šoli – nujno tudi dolgočasno ali nezanimivo.