Muzikal, ki je nastal po motivih libreta 1001 Katje Perat, je slovenski, avtorski muzikal, ki združuje pripovedništvo islamske civilizacije z današnjimi migracijami z Jutrovega. Idejo je direktorica in umetniška vodja MGL-ja Barbara Hieng Samobor režiserki Ivani Djilas predstavila pred približno letom dni, ko je bila podoba sveta v naši percepciji še precej drugačna od današnje, je v pogovoru poudarila tudi Ivana Djilas.

V predstavi so poskušali prikazati lastnosti osrednje junakinje Šeherezade, kot so pokončnost, pogum, izobraženost in zaskrbljenost za človeštvo ter njen trud, da s pomočjo svojega znanja poskuša socializirati oziroma spremeniti pogled tirana. Same zgodbe pa so poantirane tako, da komunicirajo z današnjim položajem in nam dajo vedeti, da je boj za oblast že od nekdaj tak kot danes in da so tudi, na primer, motivi iz Imena rože Umberta Eca že v Tisoč in eni noči. Tisoč in ena noč je tako rekoč temeljna knjiga iz arabskega sveta, ki jo poznamo pri nas.

Od položaja žensk do položaja beguncev
Kot pravi Djilasova, "je to edina knjiga, ki jo poleg Korana poznamo iz arabske književnosti; pravzaprav mislimo, da jo poznamo, mislimo, da vemo, kaj pričakovati od nje, mislimo, da razumemo svet, ki je drugačen od našega in podobo tega sveta gradimo - kako zanimivo - na pravljicah. Še bolj pa je zanimivo, da to podobo gradimo na knjigah, ki so nastale med 9. in 12. stoletjem. To je tako kot če bi slovensko kulturo sodili na podlagi slovenskih ljudskih pravljic."

Katja Perat je svoj libreto, ki je v sami predstavi prisoten motivno, napisala z vidika spola oziroma s stališča mlade ženske, ki poskuša preživeti v svetu, ki ji ves čas postavlja prepreke. "Danes sodobne pravljice beremo na razne načine," pravi Djilasova,"tudi v luči spreminjajočega se položaja žensk, so pravljice izjemno zanimiv material, ki nam kaže principe delovanja družbe. Ko mi je Katja Perat prvič poslala svojo priredbo, kjer si Šeherezada rešuje življenje s pripovedovanjem - kar je pravzaprav tudi zgodba umetnikov, ki iz dneva v dan služijo s pripovedovanjem -, se mi je zdel to zelo zanimiv kot, iz katerega lahko gledaš te pravljice. Ko pa smo se soočili s prihajajočimi begunci, ki jih zadnjih pet let nismo hoteli videti, mi je misel ušla tudi v druge smeri. Vendar je to razlika med dramskim besedilom in predstavo; dramsko besedilo bo morda nekdo čez pet let ponovno uprizoril na drug način, morda celo kot dramo, in ne kot muzikal, ta uprizoritev pa je neponovljiva tudi zato, ker je odraz trenutka."

Realnost, ki je ni mogoče zanemariti
"Ko se začnejo stvari tako zelo zaostrovati, sta možni dve poti; lahko delaš iluzijo, pravljico in beg iz realnosti, druga pot pa je, da se s to realnostjo soočiš - obe poti sta legitimni. In nam se je zdelo, da je prehudo, da se človek ne bi ukvarjal s tem, da je skozi našo državo šlo skoraj 500 000 ljudi, so jo prehodili, prevozili in šli mimo nas. Čeprav so naravnost iz sveta Tisoč in ene noči, knjige, ki smo jo ponotranjili, jo prebirali v otroštvu, jih nočemo in starši ter profesorji podpisujejo peticije, da nočemo sprejeti begunskih otrok medse," meni režiserka predstave.

Kaj nam limonade povedo o Južni Ameriki?
Pripovedke Tisoč in ena noč so se v evropsko književnost zasidrale prek posrednikov, ki so potovali po arabskih in perzijskih deželah v 18. stoletju ter s seboj prinesli neposredne in posredne prevode za tisti čas nenavadnih in skoraj čudežnih zgodb, kar je močno vplivalo na evropske stereotipe o teh deželah. "Kar pa je pravzaprav tako, kot da bi si danes mislili, da poznamo Južno Ameriko, ker gledamo južnoameriške limonade. V Evropi smo te pravljice prirejevali, kot se nam je zazdelo; npr. odstranili erotiko, nasilje, potem smo jih predelali za otroke. Kar danes poznamo kot Tisoč in eno noč, je izbor pravljic iz neke nemške izdaje," pravi Ivana Djilas.

Med pripovedovanjem, glasbo in gledališčem
Pri nastajanju predstave so sodelovali tudi s profesionalno pripovedovalko pravljic Ano Duša, "ki je pomagala pri oblikovanju ubeseditve vseh pripovedovanih pravljic in za konec dodala eno, ki jo pripoveduje sama"; princip pripovedovanja pravljic je, kot pravi Djilasova, precej bližje principu glasbe kot pa gledališču. Tako pri pripovedovanju pravljic kot pri glasbi gre za ustvarjanje svetov znotraj domišljije poslušalca, bodisi z melodijo bodisi z besedami. "To je precej v nasprotju z gledališčem, ki gledalcem že kaže in uprizarja nek svet. Kar pa je zanimivo, je da v naši predstavi koketira eno z drugim." Glasbo za muzikal je napisal Boštjan Gombač, ki je izhajal iz 'osebne izkaznice' orientalske glasbe, ki ni del naše kulture. Po besedah režiserke so prav glasbeniki tisti, ki se spoštljivo sprehajajo čez meje drugih kultur, jih spustijo vase in blizu sebe ter jih na nek način povzamejo, ponotranjijo in delajo ali svojo glasbo ali pa tako glasbo, kot je izvorna.

Šeherezado v muzikalu upodablja vseh osem igralcev: Gregor Gruden v alternaciji z Borisom Ostanom, Viktorija Bencik Emeršič, Gregor Čušin, Tanja Dimitrievska, Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Nina Rakovec in Domen Valič. Ob njih bodo na odru tudi trije glasbeniki: Gombač, Blaž Celarec in Igor Leonardi oziroma Gašper Peršl, Primož Fleischman in Marko Korošec. Za dramaturgijo predstave je poskrbela Petra Pogorevc, za jezik Martin Vrtačnik, kostumi so delo Jelene Proković, scenografija Ajda Vogelnik, koreografija pa Maše Knez Kagao.

Lepota spreminjajočega se sveta
Uprizoritev muzikala Tisoč in ena noč (ki bo nocoj ob 20.00 na Velikem odru MGL-ja) zaradi svojega izvora vsekakor ni mogla zaobiti begunskega toka iz Sirije in drugih dežel. Ustvarjalci so se želeli v svet Tisoč in ene noči vživeti na kar se da spoštljiv način oziroma kot pravi Ivana Djilas: "To, kar se svetu danes dogaja, je, da stopamo čez meje, na takšne in drugačne načine - tudi internet je stopanje čez meje - in braniti se tega, zazidati se pred tem, ni rešitev, ki bo zdržala. Svet se nam pred očmi spreminja s tako hitrostjo, da je čas, da se s tem sprijaznimo in to sprejmemo. Zagotovo bo tudi kaj lepega prineslo."