Sylvia Plath velja za bolj kot ne tragično figuro ameriške in svetovne književnosti; mučila so jo neprestana in mejna nihanja razpoloženj, poskusi samomorov, končno tudi samomor, njen mož Ted Hughes, prav tako pesnik in poznejši urednik njene zbirke Ariel (pri čemer Hughes ni sledil avtoričinim željam), velja za nasilnega, posesivnega moškega, ki je Sylvio zapustil zaradi druge ženske. Sylvia se je v svojem kratkem in turbulentnem življenju neprestano bojevala z lastnimi strahovi, negotovostmi in željo po vzpostavitvi položaja umetnice in matere hkrati. Svoja občutja je zapisovala v dnevnike, ki so navdahnili igralko Anjo Drnovšek, da se je povezala z režiserko Evo Nino Lampič, dramaturgom Sandijem Jesenikom, triom Matter in Danijem Modrejem.

Neodvisni projekt je zaradi takšnih in drugačnih stisk nastajal v okolju domačih kuhinj in se šele s premiero preselil v Staro elektrarno, zadnjih nekaj predstav pa v osmo/zo. Prostorska stiska, ki je botrovala nastajanju in posegla v bistveni sestavni del gledališkega umetnostnega prostora, je prav ta prostor zvedla na minimum. Hkrati pa Anja Drnovšek/Sylvia Plath zgolj s pripovedjo, razlago in interpretacijo razpre imaginarne, nevidne svetove. Splošna narava tovrstnih svetov je neskončnost, kar dopušča mnogo možnosti razpiranja, ki pa bi bila lahko (paradoksalno) v svoji fluidnosti še bolj utrjena in odprta v smeri občinstva.

Igralka v odnosu do Sylvie izhaja iz poistovetenja z njo, posledično pa tudi iz lastnih občutij in razmislekov v odnosu do Sylvie, kar ustvarja dvojnost izkušnje, zasidrane v igralkino intimo. To pomeni predvsem, da igralka, ki jasno prestopa iz lika sebe v lik Sylvie in obratno, ostaja v intimnih sferah, zapisanih že v kuhinjsko ozračje (na nekem mestu celo poudari, da sta tako Virginia Woolf, vzornica Sylvie Plath, in Sylvia sama kuhali za sprostitev, pri tem pa gre predvsem za opozarjanje na tradicionalno ženske prostore in s tem tudi vlogo ženske v njih in zunaj njih), poudarjenih z intimo majhne dvorane, ter razgaljanjem same sebe in svojih mislih, ki so se porajale ob branju dnevnikov Sylvie Plath. Identifikacija igralke s Sylvio Plath ostaja zgolj na osebni ravni, kar občinstvu onemogoči vstop v nastali dvojec in posledično (z)možnost identifikacije občinstva z Anjo/Sylvio.

Kajti, tovrstni "zaprtosti" navkljub se celota obrne navzven v trenutku, ko se na stenah pojavi videoprojekcija Danija Modreja, na oder pa v nekakšni mrki "flow trash maniri" planeta dva izmed tria Matter Dario Nožič Serni in Matej Tunja (Luka Lah je podpisan pod glasbo predstave) ter Anjo/Sylvio z brezosebno objektivizacijo postavita na stran. Obenem pa razbijeta cikličnost ponavljajoče se dramaturgije, ki se vedno znova končuje z vprašanjem: "Če je bila Sylvia stara 30, ko se je ubila, a potem to pomeni, da bi se morala čez dve leti, ko bom 30, tudi jaz?" Predstava Sylvia odpira mnogo vprašanj, povezanih s spolom, vlogo spola v družbi in umetnosti, natančneje odpira stiske, ki smo jim ženske priča, ko skušamo zavzeti določen položaj in se z njim tudi identificirati. Zakaj bi moralo tudi nas, tako kot je to Sylvio, mučiti vprašanje kreativnosti mlade matere, če pa je mlada mati prav tako lahko kreativna kot kdo drug. Oziroma bi ji možnost tega morala biti omogočena kot tudi marsikaj drugega.