V Mariboru je vse pripravljeno za 52. praznik gledališke umetnosti. Selektorica si je v pretekli sezoni ogledala 104 predstave, v tekmovalni program pa je uvrstila 12 predstav. Poleg predstav v tekmovalnem programu jih bo še šest v spremljevalnem programu in tri v mednarodnem programu, vzporedno pa bosta potekala tudi simpozija Dramaturgi iz oči v oči ter (Ne)pretočnost med institucionalno in neinstitucionalno gledališko sceno, v Mestnem parku pa bodo postavili razstavo fotografij opusa režiserja Tomaža Pandurja.

"Zelo vesela sem, da sem v program uvrstila dve uprizoritvi, ki ju podpisujeta mlada režiserja, ki sta komajda zapustila klopi AGRFT-ja," je zadovoljno dejala o novih generacijah ustvarjalcev, več o samem postopku selekcije in njeni oceni slovenskega gledališča pa v spodnjem intervjuju.
V kakšni kondiciji je slovensko gledališče: z vidika vodenja, režije, igralcev in predstav, ki jih uprizarjajo zadnja leta?
Slovensko gledališče je dobro. Je raznovrstno, dinamično, spreminjajoče se. Že dolgo se ugotavlja, da je slovensko gledališče predvsem režisersko, da ga merimo po izstopajočih režiserskih poetikah. Govorimo o Korunovem, Jovanovićevem, Pandurjevem, Lorencijevem gledališču ali gledališču Mateje Koležnik. Ampak punce na blagajni SNG Maribor znajo povedati drugo zgodbo: najhitreje so razprodane vstopnice za predstave ljubljanske Drame. Ne glede na to, kdo je režiser, ne glede na to, kdo je ravnatelj. Občinstvo stavi na igralce, igralci so zanjo garancija za dobro gledališče. Seveda je stvar bolj kompleksna, ti igralci so jih v preteklosti pač prepričali o dobro zrežiranih predstavah, ki so nastale pod dobrim umetniškim vodstvom, ampak nauk vseeno ni zanemarljiv. In podelitev Borštnikovega prstana igralki ali igralcu je še vedno najlepši, najbolj radostno pričakovan del ne le zaključne prireditve, ampak festivala sploh.
Po lanskem festivalu se je ozračje festivala naelektrilo, sledil je odstop prejšnje direktorice festivala Alje Predan, ki je festival med svojim osemletnim postavila na mednarodni zemljevid. Kako veliko breme je zaradi tega padlo na vaša ramena?
Selektorstvo je popolnoma ločena funkcija, v vseh pogledih. Odstop Alje Predan zame torej ni bil obremenjujoč, samo žalosten. Škoda je, če odhajajo dobri.

Letos ste zadnjič programska selektorica. Ste bili zaradi tega manj obremenjeni pri sprejemanju odločitev glede uvrščanja predstav v program? Kolikokrat se vam je zgodilo, da je kdo skušal vplivati naše mnenje?
Letos sem bila selektorica zadnjič, lani pa prvič. Dvoletni mandat se mi zdi kar prava mera. Ampak drugič ni bilo nič lažje, seveda ne. In si mislim, da ne bi bilo niti desetič. Vsakič je drugače in vsakič je vse znova.
V času mandata je selektor precej izolirana pojava. Sama sem se odločila, da v tem času tudi nisem pisala gledaliških kritik, tako da do junija, ko sem predstavila program, nihče ni zares vedel, kakšno je moje 'mnenje'. Ne, nihče ni poskušal vplivati nanj.
Dejali ste, da je bila sezona precej slabša od prejšnje. Kje menite, se skriva glavni vzrok za to?
Oh, saj mi je že žal za to oceno. Mislim, ocena se od selektorja pač pričakuje in še vedno mislim, da je bila sezona slabša od prejšnje, mislim pa tudi, da ne gre za kakšne usodne vzroke in da tudi posledice ne bodo takšne. Včasih se to, kar počnemo, pač ne posreči najbolj. Prelomi in trendi pa se dogajajo na daljši rok.

Ob predstavitvi letošnjega izbora junija letos ste med drugim dejali, da smo videli "preveč ponesrečenih srečanj med različnimi segmenti uprizoritev - odlične režije slabih besedil, katastrofalne režije dobrih besedil, odlične igralske kreacije v slabih uprizoritvah in preslabe v zanimivih režijskih zasnovah.” Ste prejeli kakšne konkretne odzive na te svoje besede? Slovenski gledališki prostor je majhen, vsak pozna vsakega, zato je verjetno precej težje povedati iskreno oceno.
Saj to ni nič takega. Mogoče res malo brutalno zveni, ampak takšna nesorazmerja se najdejo vedno in povsod. Če so res huda, povedo to že pred selektorjem sprotne kritike uprizoritev. Nobenih konkretnih odzivov nisem dobila na to svoje posplošeno mnenje. Vsekakor pa je to samo del mnenja. Drugi del se je glasil: "Vendar smo videli tudi domišljenost, smelost in celo velikopoteznost ..."
Kam se je prevesila tehtnica, ko ste morali izbirati med slabo režijo in odličnimi igralskimi kreacijami ter dobro režijo in medlimi igralskimi kreacijami?
Ni mi bilo treba izbirati med bolj ali manj slabimi uprizoritvami, je bilo vseeno dovolj (bolj ali manj) dobrih. Naj zveni še tako floskulasto, gledališče je res celostna umetnina in že samo en presežni element spremeni celo strukturo. V tekmovalnem in spremljevalnem programu presežkov res ne manjka.
Umetniška vizija je tista, o kateri pogosto teče besede predvsem v navezavi z njenim pomanjkanjem. Kaj je razlog, da je je premalo? Nas lahko rešijo tuji ustvarjalci, recimo direktorji gledališč?
Saj ni tako hudo. Imamo precej dobrih umetniških direktorjev. Morda imamo res premalo izrazito profiliranih gledaliških hiš, ampak ožjo usmerjenost si lahko tako ali tako privošči samo katero od ljubljanskih gledališč, kjer je samo ena institucija, mora ta pač služiti različnim interesom. In je res prava umetnost, če jim služi dobro. Tujci so pa nujni, v vseh segmentih. Skoraj polovica režiserjev uprizoritev v tekmovalnem programu je tako ali drugače "tuja".
Kakšne so po vašem nove generacije režiserjev, igralcev in dramatikov? Nekaj let je bila opazna vrzel v režiserskih vodah, zdaj pa se zdi, da le prihaja nova generacija, nastaja tudi več novih besedil. Kako ocenjujete stanje in bližnjo prihodnost?
Zelo vesela sem, da sem lahko v tekmovalni program uvrstila dve uprizoritvi, ki ju podpisujeta mlada režiserja, ki sta komajda zapustila klopi AGRFT-ja. Ne morem reči, da sem zaznala kakšno skupno poetiko ali vizijo, kakšno generacijsko umetniško smer, ampak saj te so redke, ne? Vsekakor pa imata izpostavljena režiserja, Žiga Divjak in Nina Rajić Kranjac, že zdaj izrazito avtorsko poetiko.

In ja, zdi se, da nastaja več mlajše dramatike in predvsem, da je več spustijo na odre. Če smo včasih videli samo uprizoritve po besedilih Grumovih nagrajencev (pa še to ne zmeraj), vidimo zadnja leta tudi uprizoritve po besedilih skoraj vseh nominirancev za nagrado.
Gledališča se v zadnjih letih močno zavedajo, da morajo pristopiti k mladim, da morajo vzgojiti novo občinstvo, jih zvabiti v gledališče, kar je v poplavi dražljajev, ki so jim izpostavljeni, zelo zahtevna naloga. Se vam zdi, da jim to uspeva?
Umetnostna vzgoja je postala v zadnjem času res znanost, bi se reklo. Seveda je morala postati, niso samo star(čevsk)e marnje, da včasih nismo imeli toliko drugih možnosti. Problematika vzgajanja je kompleksna in jaz pri tem vprašanju gotovo nisem kompetentna sogovornica. Prav zato pa bi si drznila pripomniti, da se mi zdi na primer to, da otroke privabljajo v gledališče tako, da jim natančno demonstrirajo mehanizme lutk in animacije, pa že malo prehudo. A ni finta v iluziji? Tu se res ne pustim kaj dosti premakniti, še vedno verjamem, da je umetnost najboljša umetnostna vzgoja.
Na nedavnem Festivalu slovenskega filma je nagrado za najboljšo režijo prejela Hanna Slak, ki je ob tej priložnosti dejala, da si želi, da bi se pri filmu bolj na široko odprla vrata za ženske. Kako je stanje v gledališču?
Hm, v tekmovalni program sem uvrstila dvanajst predstav, ki jih režijsko podpisuje šest režiserjev in pet režiserk. V bistvu to niti ni tako slabo, ne? Ob tem moram priznati, da sem premalo ozaveščena, da bi izbirala (tudi) po tem ključu. Hočem reči, nisem izbirala žensk, izbirala sem predstave. In potem z veseljem ugotovila, koliko dobrih režiserk se je nabralo.

Pa med mlajšo generacijo dramatikov prevladujejo ženske, pa med umetniškimi vodji so v večini. Kakor koli, to so že spremenjena razmerja.