Docentka na Katedri za dramaturgijo Umetnostne akademije v Novem Sadu in doktorica teatroloških ved, diplomiranka dramaturgije na Fakulteti za dramske umetnosti v Beogradu, je začela svojo gledališko pot kot kritičarka na prvem programu Radia Beograd in Radiu 202. Na Televiziji Beograd je vrsto let delala kot scenaristka, urednica, voditeljica in kritičarka v redakcijah za kulturo, razvedrilni in otroški program, denimo v oddajah Kolektivne sence in Kronike Bitefa. Je članica uredništva gledališke revije Scena. Raziskuje položaj sodobnega dramatika v Srbiji v zadnjih 25 letih, posveča pa se tudi dramski pedagogiki in vprašanju medsektorskega sodelovanja med gledališčem in izobraževalnim sistemom. Je programska selektorica letošnjega Pozorja.

Meje so že dolgo aktualna tema, tvoje vprašanje "Kje so meje?" je aktualno v lokalnem (in širšem) gledališkem kontekstu. Izjavila si, da Sterijevo pozorje poteka v mejah vzdržljivosti. Odpiraš torej tudi vprašanje produkcijskih razmer, kar je nujno in dragoceno. Kaj po tvojem mnenju sledi, če se meje vzdržljivosti še bolj radikalizirajo?
Meje določajo identiteto, če nam je to všeč ali ne. V nekem trenutku, če se meje preveč zožijo, to ni več to in tu ni več tu – identiteta se spremeni. Mi Evropi pripadamo v geografskem, zgodovinskem, političnem in kulturnem pomenu. Za evropske družbe je tradicionalno samoumevno, da na vsak način (ne le finančno!) podpirajo svojo kulturo, ker gre pravica do kulture z roko v roki z drugimi pravicami, ki so dediščina evropske družbe. Če izgubimo pravico do kulture – kdo nam zagotavlja, da ne bomo ostali brez vseh pravic svobodnega, evropskega človeka? Zato menim, da je zelo pomembno ne sprejeti oženja mej ne glede na opravičila.

Ko mine burja, ki jo sprožijo domoljubi, se srečamo z novo težavo – novimi mejami na Balkanu. S to temo se ukvarja predstava Tuđe srce ili pozorišni traktat o granici (Srce drugega ali gledališki traktat o meji), ki je nastala na podlagi besedila Biljane Srbljanović, režiral jo je Dino Mustafić, produciral pa Art Hub iz Sarajeva. Nas, ki smo vajeni življenja v obstoječih mejah, predstava sprašuje, ali vemo, s kakšnimi težavami se spopadajo umetniki, ki želijo prečkati balkanske meje zaradi skupnega ustvarjanja. Situacija je hkrati žalostna, smešna in absurdna.

Nasproti tema dvema predstavama, ki problematiko obravnavata s širšega zgodovinskega (Rodoljupci) in družbenopolitičnega (Tuđe srce) vidika, se postavi predstava Mi smo oni na koje su nas roditelji upozoravali (Mi smo tisti, na katere so nas opozarjali starši) Bosenskega narodnega gledališča Zenica. Gre za praizvedbo drame Tanje Šljivar v režiji Mirjane Karanović, ki igra eno od vlog. To je drama o tako imenovanih malih ljudeh. Njeni akterji se srečujejo v nekem umazanem javnem stranišču na Balkanu. Pripovedujejo svoje zgodbe, a ne spregledajo povezave med svojimi sicer različnimi, vendar podobnimi in povezanimi usodami. Ne morejo videti povezave in sestaviti celote, tudi sami tega ne premoremo, a kaj, ko ne gre. Kakšno širino pogleda sploh lahko imate, ko gledate (na) svet iz perspektive balkanskega javnega sekreta? Če me vprašate, kaj je radikalizacija mej vzdržljivosti, je to ravno tisto, o čemer piše Tanja Šljivar.

V navezavi na prejšnje vprašanje: pozivi k povečanju finančnih sredstev za kulturo (vključno z uprizoritvenimi umetnostmi) ne prinašajo rezultatov, zelo dolgo že trajajo "varčevalni ukrepi" in podobne oblastniške domislice, s katerimi se javna/skupna sredstva preusmerjajo v različne zasebne kanale. Ali vidiš – na lokalni ravni – kakršen koli (potencialni) organizirani odgovor na te razmere? Ali lahko govorimo o neki obliki gledališke skupnosti, ki bi bila socialno in politično povezana, recimo, v Novem Sadu ali drugje v Srbiji? (Ko rečem politično, mislim predvsem na samoorganizacijo, refleksijo in artikulacijo lastnega položaja v skupnosti, v skupnem.)
Splošni vtis je, da je kulturna scena v Srbiji razdeljena in nepovezana … Četudi vsi slutimo, da je tako, vsak strmi v svoj krožnik in za vsakogar je njegov problem največji, solidarnost pa je, bojim se, na nizki ravni. Ravno zato sem vztrajala, da se na letošnjem Sterijevem pozorju srečajo gledališča iz različnih regij, umetniki, ki negujejo različne estetike ali obravnavajo podobne teme in probleme.

Gledali bomo predstavo iz osrednje Srbije, ki govori o urbanizaciji Srbije, o tem, kako je srbska inteligenca sprejela socialistične ideje na prehodu iz 19. v 20. stoletje ter zakaj, kdaj in kako jih je pustila. Hromi ideali Milutina Uskokovića (dramatizacija Olga Dimitrijević, režija Zlatko Sviben, producent Narodno gledališče Užice) so ob razmerah, v katerih delajo gledališča v osrednji Srbiji, produkcijsko in umetniško zelo zahtevni, saj gre za mešanico različnih žanrov z močnim poudarkom na glasbenih vložkih v razponu od šlagerja do opere.

Edeš Ana Dežeja Kostolanjija pa je, nasprotno, reducirana, močna uprizoritev, ki ob uporabi elementov brechtovskega gledališča govori o mobingu, ki ga izvajajo gospodarji – malomeščani – nad svojo služkinjo (dramatizacija Kata Đarmati, režija Jožef Cajtlik, Narodno gledališče Subotica – Drama v madžarščini). Iz Beograda prihaja predstava Ivana Viripajeva Pijani v režiji Borisa Liješevića in produkciji Ateljeja 212, ki zastavlja vprašanje, ali lahko v zaupanju in ljubezni do bližnjega najdemo izhod iz slepe ulice neoliberalnega kapitalizma. Tudi ta del letošnje selekcije zapira zgodba o tako imenovanem "malem človeku". To je Violinista na krovu (Violinist na strehi), ki je prva skupna predstava Srbskega narodnega gledališča in Újvidéki színház v zgodovini teh dveh novosadskih gledališč. Izvrsten muzikal o pogumnem boju posameznika z omejitvami, ki mu jih vsiljujejo politika, tradicija, ekonomija, in o njegovi neodtujljivi pravici do sreče.

Vsaki izvedbi bo sledil pogovor o predstavi ali pa o temah, ki jih odpira posamezna uprizoritev. Upam, da nam bo po koncu Sterijevega pozorja jasneje, koliko so te težave skupne in teme podobne, da bomo vsaj korak bližje nujni solidarnosti in empatiji, potemtakem pa tudi skupnemu iskanju potencialnega izhoda iz slepe ulice kulturne politike.

Koliko trpijo mednarodne dejavnosti Pozorja zaradi slabih razmer za delovanje (premalo sredstev)? Krugovi (Krogi) so dragocen programski sklop, saj vzpostavljajo povezave s širšo okolico, tisto čez uradne meje. Kakšni so odzivi občinstva/kritike na ta del programa? Ali razmišljate o širjenju povezovanja z nekdanjim jugoslovanskim prostorom?
Prejšnje leto smo imeli tri predstave v Krogih in dve v spremljevalnem programu Kako nas drugi vidijo? Letos imamo le dve predstavi, Fazanov ples (Béla Pintér and Company, Budimpešta) in Brašno u venama (Moka v žilah, SARTR in Scena MESS, Sarajevo). Mislim, da to dovolj pove o velikosti problema. A vendar! Povabili smo Simona Sharkeyja iz Narodnega gledališča Škotske, ki bo predaval o modelu delovanja brez lastnega uprizoritvenega prostora, saj igra v različnih prostorih z globokim prepričanjem, da gledališče lahko spremeni skupnost, v kateri je prisotno. Sharkey bo vodil delavnico dramskega pisanja, kjer bo spoznal študente dramaturgije iz Beograda, Novega Sada in Banjaluke. Imel bo priložnost spoznati naše mlade dramaturge, oni pa neke nove načine in tehnike dela.

Izbrati 7 od 110 ogledanih predstav je izziv, vsekakor subjektivna odločitev, ki se drži določene tematske usmeritve, to je zahtevna in včasih naporna naloga itd. Po mojem mnenju je pri tem pomemben tudi sam proces gledanja, povezovanja videnega, vzpostavljanje vezi med različnimi konteksti. Zanima me, kaj je bilo v tem procesu zate najbolj zanimivo, najbolj izzivalno, kako so se povezovale ideje, ki so te pripeljale do slogana "Kje so meje"?
Drži, sam proces je zelo pomemben. Vprašanje Kje so meje? se je pojavilo med gledanjem. Vprašanje, kje so meje dramskega besedila, kje so meje avtorstva med režiserjem, dramaturgom in piscem, koliko lahko posegamo v tekst drugega in ali ga po tem posegu lahko še vedno podpišemo kot avtorja, kdo je sploh avtor besedila neke predstave … Kje so meje med "našimi" in "njihovimi" pisci … In kje so meje produkcijskega proračuna. Vse to so meje, s katerimi se v teh dneh srečuje naše gledališče, zato sem to vprašanje morala dati v naslov 61. Sterijevega pozorja.