Dramsko besedilo priznanega črnogorskega dramatika Ljubomirja Đurkovića se navdihuje pri motivu tobelije, a v osnovi izhaja iz današnjega časa osamljenosti, neizpolnjenega življenja, teže svobode in življenja brez ljubezni, v katerega ostro zareže prav s pomočjo starodavnega – čeprav v nekaterih predelih še v 80. letih 20. stoletja navzočega – običaja.
"Tobelije so dekleta, ki se v družini brez moških naslednikov zaobljubijo svojim staršem, da se ne bodo poročila. Prevzamejo mesto in vlogo njihovega neobstoječega sina in obljubijo, da bodo skrbele za starše in njihovo lažjo starost. /…/ Dekle, ki prevzame takšno zaobljubo, prevzame enakovredno mesto med moškimi. Oblači se kot moški, vede se kot moški, nosi orožje in sodeluje v bojih. Prav tako kot moški, glava družine, pater familias," kot v sami drami dramatik predstavi pojav prek časopisne novice, raziskave nizozemskega etnologa, ki jo prebira mati Vida.
Urbano okolje sodobne utesnjenosti
Đurković ruralni motiv tobelije, značilen predvsem za območja Albanije, Črne gore in Kosova, prenese v urbano blokovsko okolje, v katerem patriarhalna tradicija pušča svoje sledi – navsezadnje mati svojo hči pogosto pomenljivo kliče kar "sine".

Tobelija, gledališka igra za tri igralke in eno moško senco, prikazuje svet treh žensk, matere, sestre in žene, ki po smrti edinega moškega v družini – sina, brata in moža – ostajajo ujete v svojem stanovanju. Nenehno pitje kave, čiščenje in vsakodnevni ponavljajoči se pogovori stopnjujejo občutek utesnjenosti in izbrisujejo vsako možnost preboja iz kroga neizpolnjenega življenja brez utehe.
Ljubezen in svoboda
Ljubezen tu postaja boj za moč. "Ženske lahko živijo, ne da bi jih kdo ljubil, ne morejo pa živeti, ne da bi same ljubile," o osebah v igri zapiše Mirjana Drljević in v situaciji, kjer ni več tistega, ki bi ga s svojo ljubeznijo lahko naslovile oziroma okovale, okujejo kar same sebe. Kot da bi smrt moškega zaustavila njihov življenjski ciklus in "ženski princip, simbol plodnosti v vseh mitologijah, ostaja neploden, svet pa jalov", še zapiše Drljevićeva.
Ženske zaradi strahu pred svobodo v svoje življenje in najglobljo intimo po lastni izbiri sprejemajo patriarhalna načela in bežijo od svobode, ki ne prinaša nobene utehe. Tako mati Vida še vedno hrepeni po moškem v hiši, govori se celo o morebitnem zainteresiranem "kandidatu". Nasprotno pa mlajši ženski realnosti te izbire ne pričakujeta. Prav prek njune izbire pa Đurković celotno situacijo še radikalizira. Hči Ana, sestra umrlega moškega, ne postane le tobelija, ampak si svojo svobodo izbori na poseben način – spremeni tudi svojo seksualno identiteto in postane ljubimka vdove svojega brata Bojane.
"Ne jokaj! Mama! Pripovedovala si mi, se spomniš? Pripovedovala si mi o tobelijah. O tem našem običaju, da hčerke v hišah, kjer ni moškega, prevzamejo vlogo sina! /.../ Jaz sem tobelija, mama! Jaz sem tvoj sin! Vedno si me klicala: sine! Imaš sina! Imaš moškega v hiši!" ob tem preobratu Ana utemeljuje svoje dejanje s tem, da bo poskrbela za svojo mamo in Bojano, in priklicuje možnost ponovno pomirjenega družinskega življenja v slogi.
Druga Goršičeva uprizoritev Tobelije že z uspešnimi gostovanji
Niko Goršič (z režiserskim imenom Nick Upper) je predstavo, ki je nastala v koprodukciji Kulturnega društva B-51 (EX PONTO), Dramskega teatra Vratza in Mal dramskega teatra Bitola, ustvaril s priznano makedonsko igralko Joano Popovsko ter bolgarskima igralkama Kamelijo Liškovsko in Rosico Ognjanovo. Kot koreografinja je sodelovala še Jasna Knez, kot dramaturginja Ina Gjuleva, scenografijo in kostumografijo je ustvarila Marija Dimanova, izbor glasbe pa je opravil Damir Domitrović.
Nick Upper je sicer besedilo uprizoril že leta 2000 z naslovom Hiša lutk – Tobelija v koprodukciji ljubljanskega festivala Ex-Ponto in Črnogorskega narodnega gledališča ter s slovenskimi igralkami Mileno Grm, Olgo Grad in Metko Trdin. A medtem ko je takratno uprizoritev režiral kot neke vrste "slow motion" gibalno gledališče, v katerem so igralke ustvarjale vizualne skulpture oziroma položaje znotraj realistične scenarije, je tokrat ubral drugačen, nič manj zanimiv pristop – vzdušje in odnose med ženskami izrisuje z izrazito vizualno govorico giba in rekvizitov, ki spregovorijo skozi jasno metaforo.
Predstava, ki bo danes in jutri uprizorjena v Plesnem teatru Ljubljana v okviru festivala Ex-Ponto, je svojo prvo premiero doživela aprila v Dramskem teatru Vratza v Bolgariji. Gostovala je tudi v več makedonskih gledališčih in prejela več nagrad, po slovenski uprizoritvi pa potuje še na Bienale črnogorskega gledališča v Podgorico.