Rahločutno psihološko raziskovanje predvsem ženskih karakterjev, izredna pronicljivost in razpiranje prostorov vprašanj o človeški naravi zaznamujejo filmska in dramska dela Ingmarja Bergmana. V Personi se te karakteristike razvijajo skozi vprašanja identitete, prehodov med pravo in lažno identiteto, notranjo in zunanjo podobo, prevzemanjem različnih vlog in mask, vse to pa je režiser Janez Pipan skupaj z izredno močno igralsko in drugo ustvarjalno ekipo nadgradil z vzpostavitvijo razširjenega okvira dualnosti igre in resnice, umetniškega ustvarjanja in življenja, fikcije in realnosti.
Molk, ki seže globlje kot govor
Že naslov nakazuje na vsebovano dvojnost; Persona kot oseba z masko, ki upodablja nekoga drugega, lik, ki si ga nadene in ga predstavlja navzven, razlika med "jaz za sebe in jaz za druge", prostor med masko in igralčevim obrazom. V središču te intimne psihološke igre nastopita Polona Juh kot Elizabet Vogler, zaradi svoje uspešnosti in lepote občudovanje vzbujajoča igralka, žena in mama, ter Janja Majzelj kot mlada in preprosta bolniška sestra Alma, ki dobi gospo Vogler v oskrbo, ko ta nenadoma preneha govoriti. Zavita v molk kljub fizičnemu in psihičnemu zdravju izraža svoj dvom, upor, stališče. Morda je tišina le ena izmed njenih vlog, ki jo prevzame, da se odpočije od preostalih, kot ji svoje razumevanje pojasni racionalna zdravnica (Jožica Avbelj). V odnosu med Elizabet in Almo, ki igralkine tišine ne razume, pa takšen tujek v 'normalnem' vedenju širi razpoke pričakovanih, naučenih in prevzetih vedenj, želj in občutkov.
Dve izraznosti istega nezadovoljstva
Polona Juh in Janja Majzelj vzpostavita izredno močan razkrivajoč 'dialog'; svoj »nemi glas« Polona Juh izraža skozi trdno, hladno, brezčutno obrazno in telesno masko, vseskozi vztrajajočo v poziciji svoje vloge onemele, pronica pa tudi skozi nenehno govoričenje Janje Majzelj, ki odmerjeno razkriva različne odtenke svoje osebnosti, tudi ko Elizabetina neodzivnost zmoti njeno prevladujočo masko. Njun odnos se kaže tudi kot razlika med osebo, ki je vajena prehajati med neštetimi vlogami in osebo, ki si je svojo identiteto zapečatila z eno poglavitno, "najbolj ustrezno" vlogo že zgodaj, ta vloga – maska pa se sedaj začenja kazati kot nezadostna.
Primernost vlog in vprašanje resničnosti
Kakšne vloge so primerne, kako maskiramo svojo identiteto, kaj smo pred seboj in kaj pred drugimi, kaj je lažno in kaj resnično ter kako doseči to resnično so le nekatera izmed vprašanj, ki se vzpostavljajo v odnosu med "govorečo" in "nemo". Začetno soočanje predstav o sebi se ob prepoznavanju vlog drugega stopnjuje v konflikt, ki privede do krhanja lastnih vlog ter preobrata zunanje podobe. Razočaranje ob razkritju izdaje pogojuje učinkovitejšo obrambo lastnega jaza ali pa razpoko maske, skozi katero uhaja temačnejši, agresivnejši jaz, ki je do zdaj ostal prikrit.
Medtem ko Polona Juh svojo masko v tekočem nežnem prehodu pripelje v naslednjo (ali verjetneje, eno od naslednjih), govorečo in pri tem izpostavi svojo osebo kot navidezno "zmagovalko", ki se s premenjavanjem vlog uspešno brani pred tem, da bi ji kdo prišel do živega, je Janja Majzelj kot Alma tista revolucionarna sila, skozi katero se kaže ne le problematičnost njene lastne vloge (ali vlog), ampak tudi drobci temačnosti in prizadetosti za vlogami igralke, ki se navzven v resici ne izrazijo. V svojem pristnem, a naivno revolucionarnem duhu, so premenjave mask Janje Majzelj izrazitejše, hipne in navidezno bolj surove. A ko smo že pri resničnosti in zunanji podobi; njuna končna podoba, tudi ko identično oblečeni in počesani na enak način za trenutek obsedita, prevprašuje značilnosti surovosti in krutosti kot enkratne, neprijetnosti in trpljenje povzročujoče dogodke ali stalno prikrito prisotnost in skorajda navajenost tega istega.
Fikcija in resničnost v širšem okviru
Pipanova razširitev zgodbe vključuje okvir "resničnosti", ki mu oporo daje On, režiser, ustvarjalec, dvomljivec (Branko Završan). Nekakšen vdor "realnega" ali dvom končnega stališča predstavlja tudi hipna, zaključna oseba moškega z motorno žago (Anže Kreč). Oba 'realna' lika ne vzpostavljata novih vprašanj, ponujata pa razširitev, drugačen vidik že postavljenih. Predvsem On na določenih mestih prekine fikcijo, a se vprašamo, ali jo prekine z realnostjo ali le z novo fikcijo, prehajanje te v realnosti pa tako multiplicira dualnost osebe in vloge.
Bergmanova atmosfera in sugestija novega premisleka
Odnos med dvema poglavitnima ženskim likoma ujema atmosfero Bergmanovih del s svojo perfekcionistično psihološko individualno in odnosno postavitvijo. Dopolnjujejo jo premišljeno odmerjeni, nevsiljivi, a ne neopazni scenografski, osvetlitveni, glasbeni in kostumografski elementi. Žaluzije (scenografija Ane Rahele Klopčič) skupaj z osvetlitvijo (Andrej Hajdinjak) ustvarja zastrt prostor z subtilnimi zaznamki nečesa zadaj, skritega, a ne brezvplivnega, z odpiranjem in zapiranjem žaluzij pa razgaljajo dodatne pomenske nianse. Psihološko zaznamujoča, a še vedno znakovno odprta kostumografija (Rosana Knavs) podpira posamezne karakternosti, a dopušča njihovo lastno izraznost. Glasba Alda Kumarja soustvarja nežen prostor intimnih psiholoških odkrivanj in prikrivanj.
A ni le referencialnost na Bergmanovo delo, predstava z izredno igro in celostno postavitvijo predstavlja kompaktno, senzibilno in sugestivno uprizoritev, ki gledalca pusti iz dvorane z intelektualno in čustveno zainteresiranostjo, da bo še v noč premišljal o marsičem.
Nika Arhar