Vsak, ki kupi vstopnico za gledališko predstavo (in tako rekoč za sleherno prireditev) ali pa jo nemara tako ali drugače dobi, od te iste vstopnice nekaj pričakuje. Vstopnica je kot potrdilo dogodka. Je tisti kos papirja, ki dogodek legitimira. In tako se lahko lastnik vstopnice poda proti gledališču, prijazno pozdravi še bolj prijazno biljeterko, vstopi v posvečen prostor gledališča, kjer ga pričakata razsvetljena mizanscena in režiser, ki mu za dobrodošlico ponudi steklenico piva. Vse lepo in prav; predstav, ki bi negirale četrto steno, je ogromno. Nič takega in še manj novega! Toda predstava se ne začne. Luči se ne ugasnejo, zastor se ne odpre. Namesto tega se na mizansceni pojavi režiser in zbranemu avditoriju pove, da je prišel na rekonstrukcijo njihovih vaj, priprav na predstavo, raziskovanj in kar je še tega. In nič kaj neskromno doda, da si od predstave morda ne ravno obeta, želi pa vendarle, uspeh! In smo tam. Ne še pri uspehu, ki »predstavo« Tina Grabnarja in štirih mladih igralcev zgolj zaokrožuje, temveč pri dokumentarnem gledališču. Pri dokumentarcu, ki naj bi zvesto slikal resničnost, ki naj bi objektivno prikazoval resničnost in jo s tem dokumentiral, v resnici pa to objektivnost kot sleherni dokumentarce (in nič drugače ni v gledališču) relativizira in postavlja v kontekst. V konkretnem primeru; v kontekst uprizoritve. Dokumentarno je zgolj še toliko dokumentarno, kolikor si to dokumentarnost gledalec dovoli sprejemati. In je še najmanj odvisna od režiserja. Ta se je že s tem, ko se je odločil za dokumentarni postopek samemu dokumentarizmu odrekel. In tako skozi dobro uro lagodnega spremljanja priprav spremljamo v resnici »predstavo«. Kajti te predstavi ni. Ta predstava nikoli ne bo prišla na oder. Te predstave živ gledalec ne bo videl. Rekonstrukcija dogodkov je tista, ki je že sama kot taka predstava. Na tem mestu je treba še posebej poudariti pogum režiserja (kljub posameznim dovtipom in komentarjem iz občinstva), ki je na oder pred gledalce postavil dobesedno samega sebe. In si s tem podelil glavno vlogo. In še; pripravljen je bil požreti tudi marsikatero ostro in kritično besedo, marsikateri vzdih neodobravanja. Vse za to, da bi bila predstava uspešna. Da bi sam doživel uspeh. Ja, kaj vse smo pripravljeni narediti za to, da bi uspeli? Kaj vse smo pripravljeni požreti? Stati sredi odra pred neznanimi ljudmi in se pustiti žaliti, pljuvati, se zjokati… Vse za uspeh! Če to sploh je uspeh, seveda!

In tako kot si režiser želi uspeha, si tega istega uspeha želijo tudi igralci. Od predstave si morda ne ravno obetajo, želijo pa vendarle, Borštnikove nagrade, želijo si gostovanj, želijo si dobrih kritik. In zato so pripravljeni stopiti na sredo odra in tam poslušati žaljivke in zmerjanja najprej soigralcev, potem pa še režiserja. Vse za uspeh! Če to sploh je uspeh, seveda!

Igralci (Iztok Drabik Jug, Eva Jesenovec, Klara Kastelec in Tines Špik), vključno z režiserjem, ne igrajo, ampak se razgaljajo, na površje prodrejo njihove šibke točke, njihovo intimno življenje … V predstavi Uspeh je najprej sodelovalo pet igralcev, toda ena od igralk je tako rekoč tik pred premiero odstopila, se umaknila, se ali ustrašila tovrstnega gledališča ali v predstavo, beri: uspeh, ni verjela. Kakor koli, igralec v tovrstnem dokumentarnem gledališču, v tako postavljeni uprizoritvi, ni več samo igralec, ampak tudi igralec, čigar ime in priimek sta s predstavo neločljivo povezana. Režiser se tako skupaj z igralci prebija skozi svoja osebna soočanja, jih deli z občinstvom, skozi svoja pričakovanja, pritiske družbenega okolja … To velja prav tako za tiste dele predstave, tiste dele rekonstrukcije nastajanja predstave, če smo bolj natančni, ko igrajo svoje intervjuvance. Za potrebe predstave so se igralci lotili raziskovanja. Vsak od njih je obiskal nekaj tistih, ki so v življenju uspeli. Tako so odigrali intervjuje z bogatim in uspešnim podjetnikom, z bogato in uspešno fotografinjo, z bogatim dilerjem ... in z brezposelnim očetom ene od igralk, katerega premoženje je ocenjeno na -30.000 evrov. Skupni imenovalec vseh je denar. Denar kot merilo uspeha, kar pa ni predmet pričujoče recenzije. Je pa očitno in žal res tako, da je tisti, ki nima denarja, izločen iz družbenega konteksta. Da je uspešen tisti, ki je player. Player pa si lahko le takrat, ko si to lahko privoščiš. Ergo; tisti brezposeln gospod se ne ukvarja z življenjem okrog sebe, marveč zgolj z lastnimi dolgovi, z lastnim preživetjem in kot tak je izločen iz družbenega konteksta, kot tak ni več zanimiv in v skrajni fazi je samo še en sam nič. Isto velja za igralce (v tem kontekstu štejem med njih tudi režiserja); če predstave ne bodo realizirali, bodo le še en sam nič. Ne bodo več igralci. Ne bodo več režiserji. To pa je njihova identiteta, ki si je nikakor ne želijo izgubiti. V tako postavljenem svetu je odločitev tiste igralke, ki je odstopila, prav lahko razumeti. Ni si želela neuspeha. V Grabnarjev zanimiv in enkraten eksperiment ni verjela. Škoda! Lahko ji je žal!