Na letošnjem 47. tednu slovenske drame (TSD) v Kranju je nagrado Slavka Gruma za najboljše novo slovensko dramsko besedilo prejela Simona Hamer za besedilo Razglednice ali strah je od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni, ki je nastalo na pobudo ravnatelja SNG Drame Igorja Samoborja in bo v režiji Ajde Valcl nocoj premiera ob 20.00 v Mali drami.

Besedilo je nastalo iz želje, da bi avtorica v nasprotju s siceršnjim stanjem slovenske in svetovne dramatike pisala o ženski kot nosilki misli, ne le o ženski, ki je odvisna od moškega ali od česar koli, v kar jo patriarhalni svet sili že tisočletja. Simono Hamer je, kot je namignila s podnaslovom, zanimalo vprašanje strahu, ki lahko zelo hitro prerase v sovraštvo, pa tudi perspektiva konformizma, ki je značilen za zahodni svet. Obenem je na strah želela pogledati z druge strani in poiskati alternativo: ali je zidove mogoče porušiti in ali obstajajo svetovi in odnosi, ki ponujajo nekaj, kar ni tako prežeto s strahom.

V najnovejšo igro je sopostavila mnogo različnih svetov in oseb, ki se razlikujejo po barvi kože, nacionalnosti, veroizpovedi in tudi spolu. Besedilo je po njenih besedah napisano v mozaični dramaturgiji, kjer se okrog glavnega lika, fotografinje Tinke, nizajo razglednice oziroma pozdravi iz različnih delov sveta in časovnih obdobij. Pri tem si je privoščila veliko kreativne svobode, igranja z možnostmi gledališča in jezika. Zanimali so jo stereotipi in raziskava zgodovinske vertikale, kako so se začela belska prilaščanja s Krištofom Kolumbom kot najbolj znanim osvajalcem. Na koncu pa si je zastavila vprašanje, kaj bi lahko storil posameznik in umetnik.

V predstavi igrajo Polona Juh, Saša Pavček, Nina Valič in Barbara Žefran, za dramaturgijo je poskrbela Eva Kraševec, scenografijo Jasna Vastl, kostumografijo Belinda Radulović, skladateljica je Polona Janežič, koreograf Sebastijan Starič, sodelovali sta še Varja Hrvatin (asistentka dramaturginje) in Maruša Mali (asistentka scenografke). Več o nastajanju predstave in samem besedilu pa v spodnjem intervjuju.

Žirija je v obrazložitvi Grumove nagrade za najboljše besedilo zapisala, da je v naslovu nakazana tema strahu pred drugačnim, tujim, drugim ves čas aktualna, zagotovo pa je svež, kompleksen in hkrati izrazito oseben doživljajski pogled nanjo in besedilo odpira široke uprizoritvene možnosti. Kakšne možnosti so že zapisane in kako ste se lotili uprizoritve?
Simona Hamer: Osnovno vprašanje, ki sem si ga na osebni in družbenopolitični ravni zastavila pri snovanju tega teksta, je bilo vezano na prestopanje mej – tistih dobesednih in tistih v glavah. Potrebo po razbijanju stereotipov, strahov, sovraštva in omejenosti, ki nam jih politiki in mediji vsakodnevno servirajo v neomejenih količinah, sem povezala z razmišljanjem o alternativah prevladujoči apatiji in egocentrizmu, ki ga živimo Zahodnjaki. Navidezna strukturna razpršenost tako zgolj ponazarja (destruktivne) mehanizme, v katere je vpet človek 21. stoletja in jih – ravno zaradi njihovega mnoštva in netransparentnosti – vse težje presega.

Samo utemeljitev, ki je pospremila Grumovo nagrado, pa dojemam kot dodaten kompliment, kot afirmacijo različnih načinov pisanja in sodobnejših pristopov h gledališki umetnosti.

Ajda Valcl: Razglednice so pisane kot mozaik kratkih prizorov, ki dajejo vtis, da med sabo sploh niso povezani. Vendar pa fragmenti, ki sestavljajo igro, s postopnim nalaganjem enega ob drugega počasi sestavijo vsebinsko razvejan mikrokozmos glavne junakinje. To so koščki premišljanj, misli, spominov, ustvarjanja, čustev in vedenja, po katerih se giblje protagonistka, fotografka in popotnica, ki se sprašuje o svojem delu, položaju v svetu, o družbi in času, v katerega je vpeta. V uprizoritvi sledimo logiki kolaža, v katerem pa si kratki prizori – vtisi, flashi, časovni in prostorski premiki – sledijo kot notranji tok zavesti protagonistke.

Struktura Razglednic je precej podobna scenariju oziroma sledi montažnemu principu filmske dramaturgije, kar zna biti za uprizarjanje na odru nekoliko kočljivo. Zakaj ste se odločili za ta princip in kako ste se lotili same uprizoritve?
Simona Hamer: Drame vedno pišem z mislijo na oder; rada se poigravam z gledališkimi konvencijami, jezikom, liki … Pri vsakem besedilu v začetnih fazah pisanja ogromno časa posvetim raziskovanju različnih dramskih postopkov in iskanju najustreznejših vsebinsko-strukturnih spojev; to se mi zdi nujno, skoraj samoumevno. Tudi ljudje se drugače oblečemo za na plažo kot za pogreb.

Mozaična dramaturgija Razglednic je sicer dokaj rigidna matematična shema, ki je sestavljena iz okvirja iste izhodišča in končne situacije; trenutka odločitve glavne junakinje Tinke za “vstop v sliko” – za dejavnejšo, bolj človeško vlogo. Vmes pa se na njeno monološko hrbtenico nizajo “razglednice”; formalno raznoliki in pisani utrinki srečevanj in povezovanj iz njenih potovanj na eni strani in zgodovinsko vertikalo belskega prilaščanja od Kolumba do danes, na drugi strani. Vmes so posejani monologi t. i. nemih prič – drevo iz Kambodže, Stari most iz Mostarja, pero, nafta in fotoaparat, ki vse segmente besedila poveže in nadgradi z vprašanjem vloge umetnosti in osebne odgovornosti umetnikov: Kakšen svet slikamo? In kakšnega soustvarjamo? Trdno sem prepričana, da ni dovolj zgolj kazati s prstom ali pozivati k akciji. Pa četudi iz odra.

Ajda Valcl: Da bi se izognili “epskemu” delu besedila, ki predpostavlja številna geografska in časovna potovanja, smo prestavili dogajanje v notranjost glavne junakinje. Vse prihaja vanjo od zunaj, vse je že njena interpretacija, giblje se samo znotraj sebe, po svoji notranji logiki, kar predstavi omogoča premik od “filmske” dramaturgije realizma in ji daje večjo svobodo. Prostor predstave je fotografski studio, ki ga gledalec lahko razume na dva načina– kot realni delovni prostor fotografinje ali kot projekcijsko platno njenih misli, izkušenj, spominov, umetnosti itd.

Ste kot avtorica sodelovali pri procesu nastajanja predstave? Je prišlo do kakšnih sprememb v besedilu, prilagajanju konceptu uprizoritve?
Simona Hamer: Ne. Moje delo je bilo tokrat končano z oddajo besedila. Bila sem na prvi vaji in z veseljem bom tudi na premieri. Vmes pa smo si dali mir.

Razglednice so mikrokozmos sodobnega sveta, ki temelji na dejanjih zgodovine. Zlasti na dejanjih kolonialne zgodovine in njenih krvavih poglavij v odnosu do drugega, je zapisano v gledališkem listu. Na eni strani imamo torej sodobni svet, ki temelji na krvavih dejanjih kolonialne zgodovine, na drugi pa množico vsakodnevnih tem, s katerimi se ukvarja sodobni individuum, natančneje ženska. Kako se to prepleta in predvsem zakaj se to dvoje prepleta?
Simona Hamer: Vsakič, ko se potrudim pogledati poročila, sem šokirana nad njihovo dramaturgijo; genocid s plinom v Siriji je ena novica, izgon sirske begunske družine iz Slovenije pa druga, od prve popolnoma izolirana novica ali pa reševanje Agrokorja z davkoplačevalskim denarjem na Hrvaškem in obetano zastaranje kazenskih ovadb Igorju Bavčarju v Sloveniji (če malo poimproviziram) – zdi se, da je iz našega vsakdana umanjkala osnovna povezovalno-analitična logika. Kaj jo je zamenjalo, je več kot očitno: populizem in potrošništvo. Nekje med obsesivnih urejanjem naših malih vrtičkov in kupovanjem vrtnih palčkov smo si dovolili pozabiti preprosto dejstvo: vsi mi prebivamo v isti hiši po imenu Zemlja in smo soodgovorni za vse, kar se na njej dogaja. Zanimivo je, da bodo očitno šele podnebne spremembe tiste, ki nas bodo res prisilile razmišljati globalno. S tekstom sem želela pokukati čez planke zahodnjaške samozadostnosti in ponovno razmisliti, kakšni vnuki svojih dedov bi želeli biti.

Ajda Valcl: Kaj drugega je svet kot dediščina zgodovine, ki izrisuje današnje okoliščine in zato vedno znova terja opredeljevanje do njenih posledic? In zakaj ne bi ženska, ki je že zdavnaj postala intelektualka, umetnica, pričevalka itd., postala tudi neodvisni dramski subjekt premišljevanja in konkretnih akcij v odnosu do perečih vprašanj, ki nam jih zastavlja današnji čas?

Podnaslov Razglednic, strah je od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni, se verjetno navezuje tudi na trenutno družbeno stanje vse bolj naraščajoče ksenofobije, nacionalizmov in predvsem na strahove pred neznanim?
Simona Hamer: Na vse našteto in še na marsikaj drugega … Strah je najbolj osnovno človeško čustvo, in če je pračloveku omogočal, da je pravi čas zbežal pred zobatim tigrom, (bele) ljudi današnjega časa večinoma poganja v bežanje pred sabo in pred svetom. Mene je, recimo, predvsem strah imperativa ene same resnice.

Ajda Valcl: Kar naprej smo z vseh strani bombardirani z idejami, kako naj gledamo in etiketiramo vse tisto, s čimer nimamo dejanskega stika, kar nam je na videz tuje, drugačno, neznano in kar nas ogroža, kar ogroža naš način življenja in pred čimer se je treba (vsaj) ograditi. Zares ali v naših glavah. Sporočilo Razgledic razumem kot poziv k večji budnosti, samostojni misli in presoji, kdo smo si ljudje v najbolj preprostem, človeškem smislu in kaj lahko drug za drugega naredimo, preden se dokončno zazidamo za zidove svojih “majhnih kraljestev strahu Enasedeminpolmiljardinka” in postanemo za drug drugega smrtonosni.

Z besedilom ste se želeli izogniti eksplicitnemu feminizmu, čeprav ni mogoče spregledati, da se vseeno s tem ukvarjate, v uprizoritvi pa nastopajo samo ženske, ne glede na to, da so v Razglednicah prisotni tudi moški liki. Kako ste se torej (tudi uprizoritveno) lotili položaja sodobne ženske?
Simona Hamer: Želela sem najti perspektivo, ki ne bo obremenjena s spolom, predvsem pa se nisem želela omejiti zgolj na eno temo; tudi če bi ta tema bila tako pomembna, kot je feminizem. Je pa zanimivo, da se me leta 2017 v državi, kjer uzakonjeno ni razlik med spoloma, nenehno sprašuje po komentarju spola moje junakinje in mene kot avtorice. Me prav zanima, ali morajo tudi moji moški kolegi pojasnjevati zakaj so se odločili za moške glavne junake in kaj to pomeni.

Ajda Valcl: Po mojem mnenju si v besedilu nasproti stojita dva enakovredna kontrapola: fotografinja, ki s potovanji “širi meje svoje majhnosti”, spoznava, da so vsi ljudje “njeno pleme in sopotniki”, ter “Osvajalca”, ki prikazujeta nekatere velike zavojevalce “nerazvitega” sveta. Torej ženska, ki ima dovolj poguma, da v sebi ruši tabuje in stoji na strani resnične, konkretne empatije ter moška, ki skozi vso zgodovino delujeta v imenu imperialistične, izkoriščevalske politike. Odločitev, da Osvajalca in Oprodo odigrata igralki, je posledica želja, da bi v predstavi čim bolj do izraza prišli atributi vseh velikih agresorjev in zavojevalcev, ki lahko v ženski interpretaciji, že samo zaradi same premene, hitreje in bolj izrazito izstopijo na plano. Ker pa je celoten koncept naravnan skozi subjektivni pogled protagonistke, tudi druge, stranske (tudi pozitivne moške) vloge odigra igralka. Ob pozivu k empatiji in optimistični naravnosti besedila, je feministična tema v predstavi precej v ozadju.

Osrednja povezovalna nit vseh dramskih prizorov je (tudi) fotografija. Protagonistka, fotografinja Tinka, s pomočjo fotografije selekcionira, izbira, kaj bo slika prikazovala, poleg tega pa se okoli slik pletejo njene misli oziroma kot je v gledališkem listu zapisala Eva Kraševec, so nekatere njene misli strukturirane okoli metafor, ki se vežejo na elemente znotraj fotografskega medija, kar je tudi izhodišče za uprizoritev. Imam prav?
Simona Hamer: V besedilu je “SLIK” zgolj lajtmotiv, ki uokvirja ujete spomine in deluje na ravni metafore – živimo pač v svetu vizualnega. Razglednice kot alternativa temu pravzaprav predstavljajo trenutke brez fotoaparata, trenutke pristnosti in prisotnosti. Utrinke odnosov, občutkov in lepote, ki jo nemalokrat spregledamo ravno zato, ker smo prezaposleni z buljenjem v ekrane.

Ajda Valcl: Gledalec v predstavo vstopi skozi glavno junakinjo in jo skozi njen tok misli/doživljanja tudi spremlja. Kot rečeno, je dogajanje postavljeno v delovni studio fotografke, ki je njen osebni prostor izražanja, premišljanja – tudi umetniškega - o svetu, v katerem živi. Ker umetnik svoj odnos do sveta filtrira skozi svoj medij – v tem primeru fotografijo – se je bilo prepletanju poant in morda malo bolj likovne oziroma “grafične” estetike v predstavi nemogoče izogniti.

Razglednice se danes zdijo samo še nekakšni polstarinski ostanki potovanj, s katerih pošiljamo lepe pozdrave. Tako pošiljanja lepih pozdravov kot načini potovanja so v sodobnem svetu precej drugačni kot nekoč. So pozdravi Razglednic, ki jih bomo gledali v Mali drami, sploh lahko še lepi?
Simona Hamer: Razglednice – kljub perečim in bolečim tematikam - vidim kot svetel, topel in humoren tekst. “Nobenega safra!” piše v mojih prvih snovalnih zapisih. J Hotela sem napisati nekaj navdihujočega. Tekst, ki briše meje in riše nasmehe. Pri slednjem je res enostavno začeti, ne?

Ajda Valcl: Polona Juh, ki v predstavi igra naslovno vlogo, je ob vprašanju, kako razume vlogo “slehernice” odgovorila, da se zgodi “premik od slehernika do bolj senzibilnega in odgovornega posameznika v trenutku, ko človek postane resnično in dejavno empatičen”. Če se ta odločilni premik zgodi v enem izmed nas, postane vsaj ena razglednica s tega dela sveta svetlejša.