Učenka Mete Vidmar se je po vojni posvetila plesnemu izobraževanju za otroke, odprla oddelek za izrazni ples na Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje v Ljubljani in bila pobudnica pri ustanovitvi Studia za sodobni ples.
Živa Kraigher je bila rojena 16. junija 1920 v Ilirski Bistrici, že v otroštvu pa se je z družino preselila v Ljubljano, kjer je preživela večino svojega življenja. Pri petnajstih letih se je začela izobraževati v Plesni šoli Mete Vidmar, ki je v 30. letih 20. stoletja v slovenski prostor prinesla nemški plesni modernizem Mary Wigmann. Med drugo svetovno vojno se je kot ilegalka pridružila Osvobodilni fronti, a plesa ni opustila. Povojna oblast modernemu plesu ni bila naklonjena in ga je izrinila v polje izobraževanja za otroke in mladino, ki so ga na plesnem oddelku Centra za estetsko vzgojo mladih vodile Marta Paulin, Živa Kraigher in Marija Vogelnik, vse učenke Mete Vidmar. Kraigherjeva je organizirala ritmično-plesne tečaje, skrbela za javne nastope in sodelovanja pri različnih kulturnih prireditvah.

Pedagoško delo
Po dveletnem plesnem izobraževanju v Parizu je na Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje v Ljubljani Kraigherjeva odprla oddelek za izrazni ples, kjer je razvijala svoj sistem sodobne plesne vzgoje in umetniške nadgradnje. V želji, da bi oddelek prerasel v profesionalno šolo je leta 1964 tudi pripravila učni načrt, ki ga je Zavod za šolstvo SRS sprejel, a do ustanovitve profesionalne šole za sodobni ples kljub temu ni prišlo vse do leta 1999 s programom umetniške gimnazije za sodobni ples v sklopu Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije v Ljubljani. Poleg pedagoškega dela je ustvarjala tudi lastne koreografije, ki jih je prvič javno predstavila leta 1962 na večeru sodobne plesne umetnosti.

Prvo plesno društvo na Slovenskem
Leta 1973 je Kraigherjeva s svojimi učenkami in učenci ustanovila Studio za svobodni ples, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih s svojimi plesnimi raziskavami in predstavami vnesel na slovenske odre tokove svetovne plesne avantgarde in postmodernizma ter prispeval k pripravi tal za rojstvo profesionalne plesne scene. V njem so svojo pot začeli številni pozneje uveljavljeni plesalci, tudi ustanovitelja Plesnega teatra Ljubljana (1984), prve profesionalne plesne skupine pri nas, Ksenija Hribar in Damir Zlatar Frey.

Koreografije in ubesedovanje plesa
S skupino oddelka za izrazni ples je ustvarila eno svojih najpopularnejših koreografij Vodnik skozi orkester na glasbo angleškega skladatelja Benjamina Brittena. Leta 1953 je v ljubljanski Drami na glasbo Vilka Ukmarja uprizorila svoj znameniti solo Borba ali Upor, ki predstavlja izpoved o doživljanju NOB-ja, v poznejših desetletjih pa so ga rekonstruirale tudi mlajše plesalke. Med vidnejšimi koreografijami lahko omenimo še naslednja dela: 7. klavirska sonata Sergeja Prokofjeva, Groteskni plesi Janeza Matičiča, Concertino za harfo in godala Zvonimirja Cigliča. Pisala je tudi plesne kritike in leta 1962 izdala knjigo Razvoj plesne umetnosti. Svojo pedagoško in koreografsko pot konec 90. let prejšnjega stoletja je sklenila s predstavo Hommage Meti Vidmar in se posvetila pisanju – knjigo o zgodovini slovenskega sodobnega plesa v obdobju modernizma je pred nekaj meseci tudi končala. Svojevrsten hommage Živi Kraigher je tudi plesni festival mladih Živa, ki ga že vrsto let organizira Javni sklad za kulturne dejavnosti Slovenije.