Zgodba pripoveduje o dveh zakonskih parih, ki se srečajo na večerji. Vsi so vrstniki, trije med njimi tudi zdravniki. Prvi par se je ravno vrnil z večletnega dela na afriškem vojnem območju, drugi si je doma ustvaril udobno življenje. Na snidenju se razgaljajo njihovi osebni odnosi, obenem pa tudi zapletena razmerja med Afriko in Zahodom.

Miha Nemec, ki igra Franka, vidi večer, srečanje t. i. belih bogov, kot to sam ubesedi, kot srečanje "(kapricioznih) antičnih bogov, ki so reševali to, kar se godi v svetu. Medtem pa so se še malo sprli med seboj".

Ne moremo uiti temu, kar za seboj puščajo vojne grozote
Ob srečanju parov privrejo na dan nemoč, jeza, nesmisel vsega, kar živi v tebi, pravi igralka Helen Peršuh in dodaja, da človek ne more brez posledic uiti temu, kar doživlja in kar za seboj puščajo vojne grozote.

Kot pravi režiser, avtor v delu ne podaja nobenih odgovorov, pač pa le odpira številna vprašanja. Tako kot v nas samih odpira z njimi neko nemoč, s katero nenehno živimo, saj gledalce sooča s tem, da kljub idealizmu ne moreš nič narediti. Schimmelpfennig je delo prispeval za Afriško trilogijo, dramski projekt evropskih, afriških in severnoafriških ustvarjalcev, ki tematizira zapletene odnose med Afriko in Zahodom. Kot pravi sam, v svojih delih išče obraz človeka in intimne zgodbe, v katerih se zrcalijo globalne ekonomske strukture in družbenopolitična razmerja.

Po besedah dramaturginje predstave Simone Hamer je pisava enega največkrat uprizarjanih sodobnih evropskih dramatikov zanimiva tako zaradi imanentnih političnih tem kot zaradi zanimivega načina pripovedovanja. Cilj Afriške trilogije je "na novo prevprašati vidne in nevidne odnose, ki vladajo med privilegiranim Zahodom in deprivilegirano Afriko".

Človek ne more priti iz teh izkušenj brez posledic
Kot pravi igralka Helena Peršuh, se v predstavi odpirajo teme o tem, kako je vojna absurdna, o nemoči, jezi in nesmislu, ki jih doživlja posameznik, ki jo je doživel. Človek ne more priti iz teh izkušenj brez posledic. "Avtor drame je zelo subtilno in spretno vnesel spremembe in probleme ljudi, ki so doživeli vojno izkušnjo. Zdravniški par je šel na delo v Afriko z idealizmom, da bi pomagal izboljšati svet ... potem pa so se pojavile razpoke in dvomi, ali je vse to sploh imelo smisel. Po vrnitvi bi morala zaživeti neko drugo življenje. To pa ne gre zlahka."

"Kot je večkrat rečeno v predstavi: urežeš se, rana pa se noče in noče zaceliti. Mi Zahodnjaki živimo v lepem svetu, čeprav nas včasih zapirajo med bodeče žice in vsake toliko se dvigne glas upora, a to zelo hitro vse potihne. Tam, v Afriki ali kje drugje, se pa vsak dan dogajajo grozne stvari - umirajo otroci, dojenčki, starci, ni zdravil, premalo je bolnišnic, zdravnikov ... Mi se prepiramo, kje ima kdo postavljeno hruško, imamo sodne zaostanke, oni pa imajo prikrita grobišča. To je vprašanje, ki bi si ga morali resno zastaviti in pogledati vase. Mogoče se zdi, da je tema o Afriki že malo pase, zdaj imamo Sirijo in druga žarišča. Ampak to se še vedno dogaja, ves čas. Kaj lahko storimo mi Zahodnjaki? Verjetno bi lahko vplivali vsaj na farmacevtsko industrijo," pravi Valič.

Ekart o predstavi še razmišlja: "Ljudje močno doživljamo tragične razmere, ki so v svetu, močno doživljamo našo realnost, bodeče žice, absurdno politiko ... In ob vsem tem doživljamo nemoč. Nemoč, ker se nam zdi, da ne moremo ničesar narediti."

Poleg Helene Peršuh, Blaža Valiča in Mihe Nemca, igra v predstavi še Marjuta Slamič, na odru pa bo tudi violončelistka Lara Bešić. Besedilo je poslovenila Mojca Kranjc, scenografija je delo Damirja Leventiča, za kostume pa je poskrbela Belinda Radulović. Avtor glasbe je Davor Herceg.