Besede Jurkowskega se nanašajo na to, da gledališča po svetu izgubljajo raznolikost in posegajo po podobnem načinu izražanja. Številne lutkarske sloge, denimo japonski ningjo džoruri ali indonezijske javanke so za svoje sprejeli tako v Evropi kot v Ameriki, sočasno pa gledališke skupine iz Azije in Afrike posegajo po evropskih lutkarskih tehnikah.

Številni dogodki v gledališčih
Ob dnevu lutk bo vrata odprlo več ustanov, ki bodo ponudile večinoma brezplačne prireditve. V Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL) pripravljajo celodnevno dogajanje Praznujemo z lutkami, v sklopu katerega se bo zvrstilo več predstav slovenskih neinstitucionalnih skupin. Na sporedu so predstave Kje je lešnik?, Medvedek in kuža, Debela repa, Mala kokoška, Japonske pravljice, Račka, Smrt in tulipan, Butalci in Cirkus ponovne upora.

Na sporedu bo tudi avtorski projekt za odrasle igralca Lovra Finžgarja E.T.I.D.A., zvečer pa se bodo s kratkimi študijskimi prizori predstavili študentje 3. letnika AGRFT-ja. V Mini teatru bodo lahko obiskovalci prisostvovali procesu pri nastanku predstave.

Anja Kobe: O "lutkariji" se še vedno premalo piše
Pod slovensko poslanico se je letos podpisala lutkarica Aja Kobe in v njej zapisala, da se ji je že med študijem zdela lutkovna animacija veliko težja od dramske igre, saj mora pri lutkah igralec odmisliti sebe in svoj ego ter vso svojo energijo in gibe prenesti na lutko. Hkrati pa so lutke hvaležna "bitja". Vseeno jim je, ali je njihov animator majhen ali velik, mlad ali star, suh ali debel, s krivim nosom ali z visokim čelom, katerega spola je, katere rase, veroizpovedi ali spolne usmerjenosti. Lutka ne obsoja. "Če jo spoštuješ in ji zaupaš, bo lutka spoštljivo 'ubogala' tebe in naredila to, kar pričakuješ od nje," je zapisala.

Kot je poudarila, ob omembi, da je lutkarica, večkrat sliši komentar: "A, ti si tista, ki je skrita za lutko in vleče nitke." To pripisuje nevednosti nekaterih, ki ne vedo, da danes poznamo več vrst lutkovnih tehnik, da se animatorji ne skrivajo vedno za lutko, in da je s tehnologijo napredovala tudi dramaturgija, ki v predstave vključuje tudi videoanimacije in tako programirane lutke, da se premikajo brez animatorja.

V Sloveniji, ki ima že več kot stoletno lutkovno tradicijo, delujeta dve profesionalni lutkovni gledališči, vrsta neinstitucionalnih skupin, na pedagoških fakultetah že več let ponujajo učni predmet lutkarstvo. Pred nekaj leti so tudi na AGRFT-ju uvedli predmet lutkarstvo, na Ljubljanskem gradu je vrata odprl Lutkovni muzej. Kljub naštetemu pa se Kobetovi zdi, da lutkovna umetnost še vedno ni enakovredna dramskemu gledališču in je obravnavana kot drugorazredna umetnost. O "lutkariji" se še vedno premalo piše, kritik lutkovnih predstav skorajda ni, primanjkuje domače kot tudi prevodne lutkovne literature.

"Zdaj nas je že kar nekaj šolanih lutkarjev, ki smo se izobraževali na lutkovnih akademijah v tujini, a še vedno nam primanjkuje lutkovnih tehnologov, režiserjev in dramaturgov ter seveda animatorjev," poudarja Kobetova.