Ustvarjalci predstave so z režiserjem Aleksandrom Popovskim na čelu iz sicer šestdelnega Sternheimovega cikla izbrali uvodne tri igre, ki se tako kot celoten cikel satirično lotevajo meščanov in njihovega življenja. Obširno besedilo o dobičkonosnem vzponu, obenem pa tudi moralnem propadu družine Maske, v prevodu Milana Štefeta in pregledno smiselni zgostitvi dramaturginje Eve Mahkovic, sestavljajo "meščanska veseloigra" Spodnjice, "komedija" Snob in "igra v treh dejanjih" 1913.

Vsak del sledi svoji žanrski oznaki, tako da Theobald/Jure Henigman (uradnik srednjega sloja, ki se neprestano trudi živeti po pravilih in je temu primerno najhujši udarec v njegovem malem življenju, ko njegova privlačna žena v javnosti izgubi spodnjice) in Luise Maske/Tina Potočnik sprva nastopita v lahkotnem meščanskem vodvilu s primesmi burleske. Temu sledi že jedko resnobna komedija o naglem, a do potankosti premišljenem vzponu njunega sina Christiana (Matej Puc), ki je za uspeh pripravljen zatajiti svoje starše, ko pa ga obide senca slabe vesti, jo meni nič tebi nič prežene njegov lastni, malo prej zatajeni oče. Kar neizogibno vodi v tretji del, ki stoji na pragu krize vrednot in tudi financ in je pravzaprav nekako čustveno hiperboliran. Predvsem zaradi Christianove hčerke Otillie (Viktorija Bencik Emeršič), ki iz varnega zavetja očkovega naročja nenadoma spozna, da svet le ni zgolj očkovo bogastvo, in njenega dandyjevsekga metro brata Philippa Ernsta (Jure Henigman), ki mu je za bogastvo malo mar, dokler lahko hodi v toplice. Njima nasproti pa stojita njuna arogantna, po dobičku hlepeča sestra Sofie van Beeskow (Tina Potočnik) in njen mož Otto van Beeskow (Jurij Drevenšek).

Vsi ti junaki, sicer pripadajoči nekim drugim dobam, v predstavi nekako brezčasno s pomočjo kostumografije (Jelena Proković) in scenografije (Numen in Ivana Radenović) prehajajo od konca 19. stoletja do današnjih dni, kar pa pravzaprav niti ni nujno, saj je zadnji del kljub vsemu mogoče vzporediti z naslovno letnico. Domnevna brezčasnost torej ne ostaja nedeterminirana, kar je pravzaprav osišče predstave, ki želi zgodbo o brezčutnem vzponu iz preteklosti jasno sopostaviti z današnjostjo – vsekakor tudi uspešno narejeno – in nas tako opomniti, da so bili nekdanji tajkuni popolnoma enaki sodobnim. In da je propad vrednot z začetka 20. stoletja pravzaprav enak propadu vrednot današnjega časa (to najbolj jasno karakterizirajo trije Christianovi otroci, dva razvajena zapravljivca in brezčutna povzpetnica), kar je okrepljeno s sklepnimi mislimi Srečka Kosovela.

Tajkuni preteklosti se torej izkažejo za tajkune sodobnosti, a z majhnim, vendar ne nepomembnim preobratom. Če je bil Christian Maske za svoj uspeh pripravljen storiti vse, je njegova hči Sofie pripravljena iti še dlje. V predstavi sicer ostareli in razčustvovani pater familias prepreči hčerin že do kraja amoralen poskus vzpona (trgovina z orožjem), vprašanje pa je, ali je to res preblisk dobrega v njem ali zgolj zadnji kanček brezbrižnosti, ki ne dopušča lastnega poraza. So torej hitro nastajajoči bogataši neiztrebljiva vrsta, ki iz generacije v generacijo postaja bolj brezobzirna? Ali pa vseeno obstaja revolucija za kapitalizem?

Lejla Švabič