Ne da bi želela (vsaj za zdaj) vrednostno soditi režijskega pristopa Janusza Kice, ampak gotovo je tudi zaradi režije nova ljubljanska postavitev Treh sester Antona Čehova (nenamerno) pojasnilo, zakaj ruska oktobrska revolucija ni mogla biti rezultat ljudskega revolucionarnega gibanja; zakaj je pravzaprav morala biti 'podjetje' nekaj revolucionarnih elitistov; zakaj je moral njen praoče postati Pjotr Tkačev, teoretik terorizma, ki je bil sicer tedaj že kar nekaj let mrtev. Prav od Tkačeva je namreč Lenin prevzel več idej kot od katerega koli drugega revolucionarja. Tkačeva so retroaktivno tudi poimenovali prvi boljševik.
Bil je sin obubožane podeželske plemiške družine, že kmalu po začetku študija na moskovski univerzi pa je na podlagi jakobinskega izročila začel razmišljati o priključitvi opozicijskemu 'undergroundu'. Kot eden od voditeljev radikalnih študentov se je konec šestdesetih let že znašel v sanktpeterburški trdnjavi Petra in Pavla, neke vrste ruski bastilji. Kmalu je oblikoval svoj revolucionarni manifest. V njem je govoril o revolucionarni avantgardi, elitni in centralizirani stranki po vojaško organiziranih revolucionarjev, ki bodo prek začasne diktature po prevzemu oblasti zgradili socializem. In po ogledu Treh sester je dejansko jasno, da se brez akcije takšnih uzurpatorjev oblasti res ne bi nič, prav nič premaknilo. Prav nič.
Vsak s svojimi sanjami naprej
Pri Januszu Kici vsak lik po svoje in bolj ali manj za sebe sanjari o boljši prihodnosti, se včasih vanjo zažene, ob pijači objokuje ali (pogosteje) že v nekakšnem spužvastem stanju docela spravljen z 'rusko mental(itet)no realnostjo' opazuje (pre)napeto mladino. Ampak res vsak zase. Morda bi seveda v poskusu privzema spravljivega tona opravičilo za to 'nevidno režijo' lahko iskali v besedilih nekaterih največjih ruskih teoretikov gledališča 20. stoletja, ki so prisostvovali že praizvedbi Treh sester.
Tako je na primer Vsevolod Mejerhold, eden ključnih protagonistov modernizacije ruskega gledališča in njegovega vstopa v avantgardo v prvih dveh desetletjih 20. stoletja, po premieri režiserju, ki je bil sam avtor ene najbolj vplivnih šol in teorij moderne igre, Stanislavskemu, očital pretirano in razkošno režijo. Mejerhold je namreč menil, da drame Čehova zahtevajo gledališče razpoloženj, ki zaživi, ko se igralci, vsak zase, spojijo s tistim, kar o njihovi osebnosti konotira besedilo: "Bogatejše in pod površino besedila skrito življenje ustvari dramo globljega realizma, realizma, ki ni vezan na zunanjo formo in prezentacijo." Vendar pa mora režiser te 'minievreke', spoznanja vsakega od igralcev, kdo je v resnici njegov lik, (verjetno) vseeno usmeriti v neko organsko celoto.
Nevidna (in odsotna) režija
V Drami se (vsaj na premieri) to ni zares zgodilo; tam se je nevidna režija zdela odsotnost režije. Vendar pa tu (gotovo nenamerno in nenačrtovano) nastopi trenutek zgodovinske ironije. Skozi posamične like se namreč pred nami odvrti miniatura ruske zgodovine v času življenja Antona Čehova. Zgodba treh sester, ki po smrti svojega očeta počasi izgubljajo vero v realizacijo samih sebe in svojega brata, domnevno potencialnega univerzitetnega profesorja v rodni in nenehno idealizirani Moskvi, in katerih življenje vsaj do odhoda vojaške baterije iz podeželskega mesteca zapolnjujejo srečevanja z vojaškim osebjem višjih rangov, namreč na neki način parafrazira miselnost tistih, ki so v nekaj desetletjih življenja Čehova poskušali Rusijo premakniti nekoliko naprej. Splošno gledano, zaman.
Filantropija že, politična akcija malo manj
In ob tem se morda lahko malo pošalimo na račun Čehova in pripomnimo, da drugega kot politične neakcije res ne bi mogli pričakovati od njegovih likov. Čehov, ki je bil zdravnik, je sicer res ogromno storil za revne ljudi iz okolice svojega bivališča. Brezplačno jih je pregledoval, pripravljen je bil, več kilometrov na svoje stroške potovati do hudih bolnikov, in menda je tudi za zdravila zanje porabil pravo malo premoženje; ob tem je dolgo trmasto ignoriral svojo lastno bolezen, tuberkulozo, ki ga je na koncu tudi pokopala. Ampak nekateri so imeli to njegovo filantropijo le za 'kozmetični popravek' siceršnje njegove politične anemičnosti. Čehov pač ni bil Gorki. Tako mu je na primer takrat vplivni novinar Vukol Lavrov javno očital nenačelnost in nepripravljenost, da bi se zavzel 'za našo stvar'. Res pa je, da je bilo to javno pismo objavljeno še pred znamenitim in mučnim potovanjem Čehova na 'otok kaznjencev' Sahalin severno od Japonske. Tam je izvedel natančen demografski popis naselij, svoje potovanje in kritične opazke pa je objavil v potopisu Iz Sibirije – Otok Sahalin, prevedenim tudi v slovenski jezik.
Zagatni smrad v ječah kaznjencev
In naj si dovolim kot krajši ekskurz pred vrnitvijo k Trem sestram navesti enega od odlomkov, ki najbolje ilustrirajo pošastne razmere, v katerih so živeli kaznjenci, ki so jih v Sibirijo brez upanja na dovoljenje za vrnitev v rodne kraje pogosto pošiljali kar po sodbah po hitrem postopku, brez utemeljenosti na 'črki postave' in pogosto pod vplivom pričevanj zlohotnih prič nevoščljivih sosedov, nezadovoljnih pijancev ...
V odseku, v katerem ogorčeno analizira nekajkrat premajhno prostornino zraka na posameznega zapornika, lahko tako med drugim beremo o zapornikih, ki se vračajo s težkega dela v vlagi in dežju in blatu in se ne morejo nikjer niti posušiti: "Telo mu zaudarja po ovčini, obutev po usnju in smoli. Njegovo perilo, ki je prepojeno s telesnimi izločki, ki ni presušeno in že dolgo ne oprano, premešano s starimi vrečami in gnijočimi ponošenimi oblekami, njegovi obujki z zagatnim smradom po potu, on sam, ki že dolgo ni bil v kopalnici, ki je poln uši, ki kadi poceni tobak, /.../ njegov kruh, meso, soljena riba, drobtine, koščki, peške, stenice, ki jih tre na pogradu – vse to dela zaporniški duh zagaten, smrdljiv, kisel. Vodikov sulfid, amonijak in druge sestavine se mešajo v zraku z vodnimi izparinami in nastaja tisto, zaradi česar se 'duši zavrti', kot je rekel eden od nadzornikov." Poleg tega je v kolonijah cvetela trgovina z ženskami, družine so prodajale svoje otroke, predvsem pa so vsi na veliko pili, jedli pa le izrazito slano hrano. Zato so pili še več ...
Vendar skoraj hujši kot življenjske razmere je bil dolgčas. Neverjeten dolgčas, ki mu Čehov ne le s potopisom Iz Sibirije in z znamenitimi pismi iz Tomska, ki jih je pošiljal prav med tem potovanjem, ampak tudi s Tremi sestrami, piše (anti)spomenik. Skoraj zabaven je naslednji pasus: "Hudodelstva skoraj vseh so neverjetno nezanimiva in prostaška." Zato se je Čehov skoraj razveselil sahalinskega zapornika, ki je menda ubil kar 60 ljudi, ki jih je razkosal in vrgel v reko. To je pa že bilo nekaj ...
Od odprave tlačanstva do revolucije
... dolgčas namreč ubija tudi tri sestre, ki zato pravzaprav v izolaciji od dejanskega 'življenja' pišejo vsaka svojo različico lepše prihodnosti v Moskvi. Zdi se, da je več revolucionarnih poskusov pred dejansko revolucijo zraslo prav v glavah vsaj rahlo zdolgočasenih, a izobraženih mladih, ki pa niso poznali kmetov in delavcev, katere so hoteli rešiti. Prav kmalu se bom na to navezala ob omembi norega poletja 1874, zdaj pa še dolgujem vsaj skromen opis bistvenih kontur ruske zgodovine v času življenja Antona Čehova, katere psihološki rezime je po mojem mnenju drama Tri sestre. Čehov se je rodil leta 1860, leto preden se je zgodil po več sodbah ključni dogodek ruske zgodovine 19. stoletja – odprava tlačanstva. Ta sicer večini kmetov ni prinesla kaj dosti več od večjih možnosti za zapustitev domače vasi, revščina je zaradi težkih pogojev 'odkupa' svobode vztrajala; in se celo poglabljala.
Ljudstvo kot teorija
Umrl pa je Čehov leta 1904, manj kot leto dni pred revolucijo 1905, ki je sicer kot spodleteli poskus nekakšne zapoznele revolucije liberalnega meščanstva že pomenila uvod k oktobrski revoluciji. Vmes se je dogajalo marsikaj ... Predvsem tudi marsikaj nedomišljenega, kar na neki način odlično pojasni Dostojevski, poleg Čehova še en ugleden predstavnik zlate dobe ruske literature: "Mi vsi, prijatelji ljudstva, gledamo na ljudstvo kot na teorijo. In zato nihče tega ljudstva ne ljubi takšnega, kot to v resnici je, ampak takšnega, kot si ga sam predstavlja. In če se rusko ljudstvo potem vendar ne izkaže kot takšno, kakršnega smo pričakovali, se bomo – vsej naši domnevni ljubezni do njega navkljub - nemudoma in brez vsakega obžalovanja od njega odvrnili."
Noro poletje 1874
To, kar je v nekaj vrsticah povzel Dostojevski, je med drugim vodilo do tako imenovanega norega poletja 1874. Tedaj so množice radikalnih študentov odšle na deželo in pod geslom 'iti med ljudi' poskušale vzpostaviti stik s kmeti, ki so jih imeli za rousseaujevske 'plemenite divjake'. Hoteli so jih razsvetliti, politično emancipirati, obenem pa se od njih naučiti že pozabljenega pravega naravnega načina življenja. No, kmetje so reagirali hudo nasilno, več študentov je bilo pretepenih, soočeni s surovostjo življenja pa so mnogi izgubili vsako iluzijo na to, da bodo novo Rusijo ustvarili na življenjski modrosti njihovih kmetov. Zgovorna je znamenita izkušnja Maksima Gorkega, v mladosti prav tako privrženca idealov tega gibanja Narodnikov. Brutalno so ga pretepli, ko je poskušal pomagati neki ženski, ki so jo brutalno kaznovali kot domnevno prešuštnico. Druge narodnike so pretresli okrutni načini kaznovanja, na primer tradicija, da so prešuštnika dvigovali s škripcem in ga spuščali na tla, da se je na koncu spremenil v vrečo zdrobljenih kosti in zmaličenih organov ... Ni čudno, da je večino zapustilo vsako veselje do nadaljnjih revolucionarnih podvigov ...
Dekle, ki drži pokonci družino; in tudi predstavo
Takšna naivna (potencialna) revolucionarka je v Treh sestrah najmlajša sestra Irina. Igra jo Tina Vrbnjak, ki je gotovo najmočnejša sila te predstave in odlično prikaže tranzicijo od naivnega in za socialno revolucijo navdušenega dekleta, zavzetega za nemuden prestop med delavce težake, do naveličane, razočarane mlade ženske, ki se je zataknila v provinci in ob prvih stikih 'z ljudmi' tudi spoznala, da ji gredo pravzaprav na živce. Kot ostarelo različico nekoč gorečega mladega intelektualca pa lahko prepoznamo starega vojaškega zdravnika Čebutikina. Njegovo hvaljenje, da ne počne prav nič, se zdi kot s pijačo spodbujeno zavratno zanikanje osebnega propada, zapustitve nekdanje vere v to, da bi vendar lahko nekaj prispeval k boljši Rusiji. Gregorju Bakoviću, ki igra Čebutikina, sicer ni mogoče očitati popolne neprepričljivosti, vendar pa nekoga, ki spremlja že celo sezono ljubljanske Drame, hitro in nehote prešine vtis, kot da je Baković v vlogo Čebutikina vstopil, preden se je znebil vloge vodje norišnice Svoboda osvobaja v Velikem briljantnem valčku. Ista pijanska dikcija, iste grimase in skoraj iste vloge zapitih in že delno norih (sicer različnih stopenj in z različnim povodom) zdravnikov ... ne prav posrečeno.
Vojaki kot (potencialna) napredna sila
Zanimiva pa je trojica vojakov – komandant baterije, podpolkovnik Veršinin (Branko Šturbej), poročnik baron Tuzenbah (Aljaž Jovanović) in štabni kapetan Soljoni (Rok Vihar). V skoraj pretiranem filozofiranju zrelega Veršinina vidimo sled tistih liberalnih oficirjev, ki so od vstaje dekabristov leta 1825 naprej veljali za središče naprednih in liberalnih idej, s katerimi so prihajali v stik tudi med vojnimi pohodi in službovanji v tujini. Sicer simpatični baron Tuzenbah, ki si od začetka drame tudi prizadeva postati bodoči mož radožive Irine, se zdi v svoji politični gorečnosti, ko se priključi delavcem težakom, sicer povsem pod vplivom Irine, ampak lahko verjamemo, da se bo pridružil revolucionarjem in si s svojo očarljivostjo med njimi tudi priboril kakšen baronskemu rodu ustrezen partijski naziv.
Vročekrvnega Soljonija pa si tudi kar lahko predstavljamo med upornimi mornarji v Odesi ali v kakšnem podobnem revolucionarnem položaju. Vsi omenjeni igralci po mojem mnenju držijo predstavo do konca in jo oblikujejo vsak na svoj način. Ne le zato, ker sem v njih prepoznala neke tipe zgodovinskih osebnosti v tem prelomnem obdobju zatona ruskega imperija dinastije Romanovih, ampak zato ker v primerjavi s precej anemično Alido Bevk kot Olgo (vloga je res nehvaležna in anemična že v izhodišču), Nino Ivanišin, ki kot Maša deluje preveč 'sodobno zagrenjena' in groba in skoraj kot ponovitev značaja in drže iz filma Slovenka, ter pretirano karikiranima Jurijem Zrnecem (Mašin mož in gimnazijski učitelj Kuligin) in Polono Vetrih kot staro pestunjo, ohranjajo temelje predstave vsaj približno trdne.
Naprej, strumno proti Majakovskemu
Ampak, kot sem že namignila, v teh mimobežnih nastopih nekaterih res dobrih in drugih slabših posameznikov, bi lahko prepoznali tudi nesposobnost ruskih opozicijskih sil in filantropov med intelektualci, da bi se organizirali v množično politično alternativo, ki bi dejansko po prevratu postavil 'ljudsko oblast'. Seveda je zgodovina kompleksnejša, ampak dejansko so v veliki meri tudi ruska melanholija, sanjarjenje o domnevnih rešitvah, kot je to pobeg v Moskvo za tri sestre, pa tudi globoka vraževernost, neizobraženost in življenje v predmoderni množici kmečkega prebivalstva za tako rekoč kot edino možnost učinkovitega poskusa izhoda iz avtokratske realnosti, ki svoje avtokratskosti niti ni zanikala (vladar je dejansko imel v nazivu tudi besedo avtokrat), določili upor elitne klike poklicnih revolucionarjev, ki so postopoma zgradili le novo obliko totalitarizma. No, vmes je še bilo obdobje upanja, ko je Rusija dejansko bila dežela svobodnega duha, ampak to je že druga zgodba, v katero bomo zagrizli prav kmalu. Ja, Majakovski, ki prihaja kmalu, se vnaprej zdi kot nadaljevanje te zgodbe. Upam, da bo uspešnejše. Vsaj na gledališkem odru, ker zasebno vemo, da je bila na koncu nesreča, beda, obup, preganjanje ...