Besedilo tokratne predstave je predelala dramaturginja Žana Mirčevska in pri tem črpala iz vseh treh verzij tragedije: iz Jurčičevega in Levstikovega Tugomerja, pa tudi priredbe Bratka Krefta iz leta 1949. Kot je povedala, je nastala nova dramska struktura, v kateri sta jasno predstavljena dva svetova: svet kristjanov oziroma civiliziranih ljudi ter svet poganov oziroma Slovanov. "Ta svet se izkaže kot svojevrstno osje gnezdo ljudi, kot množica posameznikov z lastnimi interesi, kar je še posebej aktualno in skrb vzbujajoče tudi danes, ko ljudje zaradi osebnih motivov in morda tudi strahov ne pustijo času, da gre svojo pot."

Tugomer je dramski spev o boju med Slovani in Nemci, epsko-dramski prikaz krvavega vdora krščanstva med pogane v 10. stoletju, s ciljem, da se poganski svet pokristjani. Med tema svetovoma, med dvema vojaškima formacijama, se znajde Tugomer, slovanski knez, pogan, ki poda roko sprave. Sprejme povabilo tujcev in odpelje najvrlejše voditelje svojega ljudstva na pogajanja in spravno večerjo. Kar seveda neizogibno vodi v katastrofo.

Večni kompleksi majhnega naroda
"Za slovensko gledališče je ta drama osnova - tragedija z izjemnimi zgodovinskimi, izvornimi in tudi referenčnimi konotacijami, z odzivnostjo jezika, ki priča o temeljih sodobne identitete," je pred premiero povedal ravnatelj SNG Drama Ljubljana Igor Samobor. Kot osnovno vprašanje drame pa je režiser Diego de Brea izpostavil majhnost naroda in osebnostne značilnosti, konflikti in značajske lastnosti, ki jih ta majhnost sproža. Zdi se, kot da so majhni narodi globoko utemeljeni v konceptu družine, v nenehnih klicih po povezanosti naroda, a ti klici imajo svoj izvor v osebnih motivih posameznikov.

V Tugomerjevem iskanju se tako ne izrisujejo le zgodovinske posebnosti časa kot obdobja vznika identitete slovenskega naroda, temveč se izprašuje psihološko zaledje Tugomerja samega. V epsko pisanem besedilu, osredotočenem na motive ljubezni in vere, uprizoritev preizprašuje osebnostne vzgibe osrednjega lika v razlagi identitete domovine. "Kar zaznamuje današnji čas, ni pomanjkanje tako imenovanih resnic, temveč njihovo izobilje - drama govori o razcepljenosti naroda, kjer ni stališč, temveč obstaja le raznolikost mnenj. Naš namen je bil najti svojevrstno jasnost oziroma osredotočenost Tugomerja kot dramskega lika in predstavnika slovenstva samega. Tugomer postane posameznik v boju s prevladujočo racionalnostjo, a ta boj ne prinaša uspeha," pravi de Brea.

Jezikovne posebnosti, panslavizem in zagate dramske forme
Lektorica predstave Tatjana Stanič je opomnila na jezikovne posebnosti tako Jurčičeve predloge kot poznejše pesniške predelave Frana Levstika. Ta je za osnovno vzel blankverz po schillerjansko/shakespearskem vzorcu, čeprav njegov jezik temelji na skladnji, sintaksi in leksiki druge polovice 19. stoletja; pri tem pa je na podlagi lastnih narodnozavednih idej v to leksiko vnašal slovnične elemente stare cerkvene slovanščine in "občeslovanskega" besedišča. S tem je jezikovno simboliziral vseslovanskost tematike, temelječe predvsem na tedaj vznikajoči ideji panslavizma, predvsem pa je reševal zagate visokega tragičnega sloga in hkrati dramske zahteve dialoškosti, ki žanrsko še ni bila razvita.

Ustvarjalci predstave so ohranili temeljno sintakso, naglasni sistem in skladnjo, spremenili pa so mrtve arhaizme (večinoma gre za Levstikove starocerkvenoslovanske slovnične posege) in tiste dele, ki ostajajo kontekstualno nerazumljivi. Po besedah Staničeve z odra tako zazveni eden izmed prvih slovenskih dramskih jezikov, podan z moderno senzibilnostjo in razumevanjem.

V predstavi, ki bo doživela premiero nocoj ob 20.00 na velikem odru SNG Drame Ljubljana, nastopajo Branko Šturbej, Helena Peršuh, Maša Derganc, Silva Čušin, Klemen Slakonja, Valter Dragan, Rok Vihar, Zvone Hribar, Gorazd Logar, Gašper Jarni, Gregor Baković, Alojz Svete, Boris Mihalj, Matija Rozman, Ivo Ban in Vojko Zidar. Za kostumografijo je poskrbel Blagoj Micevski, za prostor pa Iztok Vadnjal.