Igralsko kariero je začel v celjskem gledališču, kjer je nastopal v letih 1965 in 1967, med letoma 1968 in 1971 je bil svobodni umetnik, potem pa je bil vse do upokojitve leta 2012 član ljubljanske Drame. Tistega leta mu je Združenje dramskih umetnikov Slovenije podelilo odličje Marije Vere, priznanje za življenjsko delo. Kot so zapisali, je igralec, ki "se nikoli ne zateče k rutinskim interpretacijam vlog, ampak rutino zmeraj nadgrajuje z intelektualno odprtostjo in umetniško radovednostjo. Prav zato so njegove vloge vedno zanimive, lucidne, izvirne, pogosto obogatene s specifičnim osebnim humorjem, ki z leti čedalje bolj izraža tudi modrost in globlje poznavanje življenja."

V svoji karieri je oblikoval niz epizodnih, malih, srednjih in velikih vlog, čeprav lahko te oznake ob njem uporabimo zgolj pogojno, saj gre za igralca, ki skuša v domala vsaki, še tako epizodni vlogi poiskati njeno človeško jedro, je še zapisano v obrazložitvi. "Teh vlog ne odigra znotraj znanega in obrtno dognanega tipološkega izrisa, ampak jih skuša umestiti v celoto uprizoritve in jim hkrati dati svoj pečat, svoje razumevanje drobne človeške usode. Nemara je le tako moč zdržati tako dolgo in raznoliko igralsko kariero in rasti v lastni izpovedni moči do trenutka, ko je vse igralske izkušnje mogoče sestaviti v celovito podobo. Nahtigalove odrske stvaritve dokazujejo, da je to ne le mogoče, ampak je tudi več kot prepričljivo doseženo."

Nastopal je tudi v filmih in TV-igrah, med drugim v celovečercih Nevidni bataljon Janeta Kavčiča, Razseljena oseba Marjana Cigliča, Dih Boža Šprajca, Leta odločitve Boštjana Vrhovca in Pod njenim oknom Metoda Pevca.

Med njegovimi najvidnejšimi vlogami v zadnjem obdobju ustvarjanja so poudarili Pilata v Škofjeloškem pasijonu, Nadzornika v Kafkovem Procesu, Doktorja v Büchnerjevem Woyzcku, Notarja v Molierovi Šoli za žene, vojvodo de Guermentesa v Proust-Pinter-Trevisovem Iskanju izgubljenega časa, Natterja v Schnitzlerjevi Prostrani deželi, Hišnika v Razredu Matjaža Zupančiča, Burkeža v Bernhardovi igri Moč navade, Firsta v Smoletovem vrtu Mete Hočevar, Starca v Petanovi Fatalni komediji in Marka Andronika v Shakespearovem Titu Androniku. Nazadnje smo ga na odru gledali kot progovnega čuvaja v Ponoreli lokomotivi Jerneja Lorencija.

Ob vrsti prepoznavno odigranih vlog v ljubljanski Drami je Nahtigal za Radio Slovenija posnel tudi mnogo literarnih oddaj. Prepoznavne so Nahtigalove interpretacije poezije, ki se odlikujejo s svojo prezenco in asketsko besedo in katerim njegov žametni glas daje prepoznavno in neponovljivo globino.