Christine Gaigg bo s kolektivom 2nd Nature v Križevniški cerkvi gostovala v okviru avstrijsko-slovenskega fokusa sodobnih scenskih umetnosti. V uprizoritvi DeSacre! vzporeja znamenito Posvetitev pomladi Igorja Stravinskega, Vaclava Nižinskega in Nicholasa Roericha, ki je premiero doživela 1913 v Parizu, in performativno akcijo Punk molitev – Božja mati, odženi Putina!, ki jo je skupina Pussy Riot 21. februarja 2012 izvedla v moskovski katedrali Jezusa Odrešenika. Čeprav je med dogodkoma skoraj 100 let razlike, se med njima kažejo zanimive podobnosti, skozi vzporejanje obeh dogodkov pa avstrijska koreografinja Christine Gaigg v uprizoritvi DeSacre! razmišlja o umetnosti, religiji, politiki, aktivizmu in zgodovinskih kontekstih.

Posvetitev pomladi je buren prepir (v številnih zapisih lahko beremo, da je bilo občinstvo tako glasno, da se je glasba komajda slišala) med dvema "frakcijama" doživela že na premiernem večeru, 29. maja 1913 v pariškem gledališču Théâtre des Champs-Élysées. Prav za to, malo predtem odprto gledališče je ustanovitelj Ballets Russes Sergej Djagilev načrtoval to veliko predstavo, ki je družbeni šok povzročila s svojo vsebino in predvsem z umetniško prebojnostjo. Prelom s klasično tradicijo tistega časa sta predstavljali tako glasbena partitura Igorja Stravinskega, ki je melodijo in harmonijo žrtvovala za ritem, kot divja in prvinska koreografija Vaclava Nižinskega in tudi vsebina baleta Le Sacre du printemps s podnaslovom Slike poganske Rusije v dveh delih ni ublažila avantgardne forme – v poganskem obredu starejši modreci v slavljenju prihoda pomladi žrtvujejo mlado devico. Medtem ko se je izvirna koreografija Nižinskega izgubila in jo danes poznamo le po rekonstrukciji Millicent Hodson, ki je leta raziskovala arhivske skice, zapise in fotografije, pa je partitura Stravinskega s svojimi razbitimi elementi glasbenega jezika postala eno najvplivnejših glasbenih del 20. stoletja.

Dobro pa se še spomnimo akcije petih članic skupine Pussy Riot, ki so v moskovski katedrali s svojo pankovsko molitvijo obsojale tesno povezavo med oblastjo in Rusko pravoslavno cerkvijo ter odkrito podporo patriarha Ruske pravoslavne cerkve Kirila Vladimirju Putinu. Svojo akcijo skupina imenuje umetnost, ki ustvarja podobe čistega protesta, Marija Aljohina in Nadežda Tolokonikova, obtoženi huliganstva in spodbujanja verskega sovraštva, pa sta bili kljub podpori številnih osebnosti zahodnega sveta obsojeni na dveletno zaporno kazen.

Kaj vas je vodilo k ideji, da bi povezali izvirno izvedbo Posvetitev pomladi in pankovsko molitev skupine Pussy Riot?

Christine: Avstrijski kancler me je prek dunajskega Tanzquartierja (plesna hiša, op. a.) povabil, da bi ustvarila predstavo v kapeli Josephskapelle v dunajskem Hofburgu. Ko sem kapelo prvič obiskala, je v ozadju mojih mislih čepela prihajajoča stoletnica Posvetitve pomladi, v ospredju pa sojenje članicam Pussy Riota. Prav ob tem povabilu sta se v mojih mislih združila poganski vidik Posvetitve pomladi in aktivistični vidik pankovske molitve skupine Pussy Riot, za katero so bili v Rusiji vsi prepričani, da je bila izvedena na napačnem mestu. V procesu ponovnega uprizarjanja materiala iz akcije skupine Pussy Riot in učenja nekaterih gibov Nižinskega , spremljanem s številnimi pogovori z Erichom Kleinom, prevajalcem in strokovnjakom za ruski jezik, pa se je razprl cel niz mikroodnosov med Nižinskim in skupino Pussy Riot oziroma med obema dogodkoma.

Christine, pred dobrim desetletjem ste v uprizoritvi Sacre Material analizirali izvirno predstavo iz leta 1913 v kontekstu današnje družbene realnosti. Je DeSacre! morda tudi nadaljevanje vašega zanimanja za Posvetitev pomladi?

Christine: Ko sem leta 2000 pripravljala uprizoritev Sacre Material – to smo izvedli tudi v Ljubljani na festivalu Exodos 2001 – sem se osredotočila na formalne vidike: zanimalo me je, kaj je tisto v gibanju Nižinskega, kar še vedno rezonira z nami v sodobnem plesu; kako lahko občinstvo in izvajalce postavim v skupno situacijo, ki ima format obreda; kako lahko organiziram minimalne vzorce glasbe Stravinskega v novih, a še vedno prepoznavnih konstelacijah ipd. Leta 2013 sem v plesu Nižinskega videla uporniške geste in v tem se ujema z nameni skupine Pussy Riot.

V predstavi DeSacre! se nanašate na obe izvedbi skozi različne elemente – koreografijo, glasbo, scenografijo, kostume. Katera misel vas je vodila pri tem "izposojanju" elementov in njihovem združevanju, kombiniranju ter transformaciji znotraj novega okvira?

Christine: Ko sem začela projekt, sem videla dve možnosti: ali transplantirati pankovsko molitev Pussy Riot v Posvetitev pomladi ali obratno, transplantirati Posvetitev pomladi v pankovsko molitev Pussy Riot. Odločila sem se za prvo. Vedela sem tudi, da želim uporabiti le nekaj prizorov iz Posvetitve pomladi, ki bi delovali kot citati. Če bi v uprizoritvi slišali celotni koncert, bi ta verjetno prevladal nad refleksijo, za katero sem si prizadevala. DeSacre! je dokumentarna uprizoritev, ki vsebuje tudi kar nekaj teksta. Med čustvenimi srečevanji z glasbo in plesom – ta se dogaja zelo blizu občinstvu, skorajda visceralno – navzoče vodimo k razmišljanju o vidikih umetnosti in religije, politike, aktivizma ter zgodovinskih kontekstov.

Kako ste pristopili h gibu in koreografiji?

Christine: Pri rekonstrukciji obeh akcij smo poskušali biti zelo natančni. Oba vira lahko najdemo na portalu YouTube. Kar se tiče Pussy Riot, smo upoštevali akcijo, izvedeno v katedrali, in ne zmontiranega videospota. Videoposnetek te akcije je zelo slabe kakovosti, zato smo morali uporabiti vse naše sposobnosti filmske analize, telesnih praks in logičnega sklepanja, da smo lahko rekonstruirali dejanje.

Medtem ko akcija skupine Pussy Riot še vedno odmeva po svetu oz. je glede na obsodbo dveh članic še nekončana, pa je poznavanje glasbe in koreografije Posvetitve pomladi različno. Kako ste se spopadli s tem?

Christine: Predvidevala sem, da bolj ali manj nihče v občinstvu, niti plesno občinstvo, ne pozna koreografije Nižinskega, vsi pa so že slišali glasbo Stravinskega. To je neke vrste misija, na kateri jezdim: spomniti na situacijo Pussy Riot in pojasniti, kaj se je zares zgodilo v katedrali Jezusa Odrešenika, pa tudi spomniti na koreografijo Nižinskega, natančneje na to, kar o tej vemo glede na rekonstrukcijo Millicent Hodson.

Pomemben je tudi družbeni kontekst obeh dogodkov - prvi izveden znotraj umetniškega konteksta, drugi znotraj širšega družbenega konteksta kot aktivistična umetniška akcija z eksplicitnimi političnimi nameni. Oba dogodka sta požela ogromen javni odziv, a zelo različne posledice. Stravinski in Nižinski sta bila obtožena zaradi bogokletja proti umetnosti, Pussy Riot proti Cerkvi in državi, oblasti. Problematizirate tudi vprašanja o razumevanju vloge umetnosti v družbi in prek tega širša družbenopolitična vprašanja?

Christine: Vsi se ne strinjajo s tem, da skupini Pussy Riot pripisujemo veljavo umetnosti. Po mojem mnenju so Pussy Riot dobro premišljena konceptualna umetnost, in čeprav nihče ni mogel predvideti izida njihove akcije, so s to zadele pravo točko. Pussy Riot umestim v umetniški kontekst takoj na začetku dela, ko je njihova akcija postavljena poleg Posvetitve pomladi, za katero nihče ne bi zanikal statusa umetnosti. Različne situacije zahtevajo različne umetniške pristope.

Erich: Posvetitev pomladi in akcija Pussy Riot sta se pojavili v različnih kontekstih, a med njima obstajajo tudi nekatere skupne značilnosti. Med dogodkoma leži celotno 20. stoletje s svojimi tragedijami in kompleksnim razvojem umetnosti, ki je (včasih) odgovarjal na te tragedije. Brez dvoma je najpomembnejše vprašanje v primeru Pussy Riot tisto, ki se nanaša na misel "medij je sporočilo", kar je uveljavljen in uspešno testiran premislek. Glede na družbene posledice akcije Pussy Riot verjamem, da imajo prav tisti, ki pravijo: "O vprašanju umetn(išk)osti v primeru Pussy Riot lahko razpravljamo šele takrat, ko bodo akterke osvobojene."

Plesno dogajanje spremlja tudi vajin govor v živo. Ponujata neke vrste osebne komentarje na oba dogodka in vprašanja, ki se vzpostavljajo v njunem preseku …

Christine: Z Erichom predstavljava samega sebe; sama sva napisala tekst in sama ga izgovarjava. V njem zgoščeno rekonstruirava vprašanja, ki so se pojavljala v najinih pogovorih. Pri načinu uprizarjanja uporabljava element (katoliške) liturgije: prideva izza klopi, da bi spregovorila skupnosti; tako kot ljudje pri maši, ki vstanejo, da bi brali molitve, priprošnje itd.

Erich: To je najin komentar, pa tudi iskanje zgodbe, pripovedi za aktivistične umetniške oblike Pussy Riot in Nižinskega. Ali če povem v staromodni maniri: gre za pojasnilo. Ne moremo govoriti o Pussy Riot, ne da bi se nanašali na Putina.

V Ljubljani se bo uprizoritev zgodila v Križevniški cerkvi. Ponekod jo izvajate v sakralnih prostorih, včasih v prostorih, namenjenim scenskim uprizoritvam. Imate težave pri iskanju prostora? Kako različni prostori vplivajo na uprizoritev in njeno dojemanje?

Christine: Res je, kadar gostujemo, ne moremo vedno nastopati v cerkvenih prostorih. Na nekaterih festivalih nam ne ponudijo možnosti nastopa v cerkvi ali pa se ne moremo uskladiti glede datumov. Seveda raje vidim, da nastopimo v cerkvi, saj sakralno vzdušje že samo po sebi prinaša del kompleksnosti primera skupine Pussy Riot. Ali obstaja nekaj takšnega, kot je religiozno občutje? Kako zlahka lahko užalimo to čustvo? V DeSacre! imajo vsi možnost, da to preizkusijo na sebi.

Erich: Prava maša v gledališču je prav tako provokativna in "bogokletna" kot Pussy Riot; ampak ljudje so se tega navadili, nihče več se ne vznemirja. Razprave o bogokletju so bile v Avstriji in Nemčiji žive še pred nekaj desetletji. Pussy Riot so postavile pravo vprašanje – kakšna je pomembnost religije v naših družbah danes? Nihče v Rusiji ni bil "srečen" ob akciji skupine Pussy Riot, saj je bila vloga Cerkve v sovjetskih časih drugačna in so vsaj deli Cerkve predstavljali zatočišče za disidentstvo.

Kakšni so odzivi na vašo uprizoritev? Ste imeli kakšne "negativne" izkušnje?

Christine: Zaradi tematike ne najdemo zlahka cerkve za izvedbo uprizoritve. Včasih se zgodi, da nekateri nočejo, da bi se kombinirali dve umetniški deli - zaradi kakršnih koli razlogov že. Ni moja agenda, da bi kogar koli prepričevala o čemer koli. Z DeSacre! samo kažem, kako dve deli osvetlita drugo drugo: umetnost razlaga umetnost.

Erich: Včasih nas obtožijo – čeprav ne neposredno –, da "uporabljamo" Pussy Riot. V nasprotju s tem je bil odgovor očeta Nadežde Tolokonikove nepretenciozen in preprost: zahvalil se nam je za podporo.