Gledališka predstava temelji na priredbi knjižnega dela, ki je po besedah dramaturginje Eve Kraševec roman o delovanju spomina – tako individualnega kot tudi kolektivnega in kulturnega. Po Pisonovih besedah bi bila lahko postavitev romana na oder izvedena na več načinov, saj je ob branju vsak dobil svojo idejo, kako bi to izvedli. Na koncu je bila sprejeta odločitev za kronološko postavitev zgodbe, ki obsega časovno obdobje od druge svetovne vojne pa vse do danes. Seveda pa ni mogel mimo vprašanja, ki je nemara eno osrednjih pri vsakem prenosu kakega umetniškega dela v neki drugi medij – v tem primeru, koliko dramskega besedila je potrebnega, da povzame bistvo tega, kar se dogaja v romanu.

Življenje več generacij na avstrijskem Koroškem
Angel pozabe sledi življenju več generacij avtoričine družine na avstrijskem Koroškem in tako iz njenega spomina vznikajo otroške podobe idiličnega življenja v Železni Kapli. Vendar se te prepletajo s trpkimi babičinimi zgodbami o življenju v vojni, o življenju v koncentracijskih taboriščih in o partizanskem gibanju na Koroškem. Kot je povedala Haderlapova, je zgodba vsekakor avtobiografska, vendar pa je vse, kar je napisano, literatura. To pomeni, da je odprta in svobodna za interpretacijo; tako za bralca kot tudi za igralca. In bolj kot so ti svobodni v čutenju, tem ljubše ji je.

V SNG Drama Ljubljana pa so povedali, da je prek tenkočutno opisanega tesnega odnosa med vnukinjo in babico omogočen vpogled v življenje generacij pred vojno in po njej. Angel pozabe je pripoved o kletki spomina, ki utesnjuje svobodno življenje. Vendar pa hkrati ponuja zgodbo o odraščanju - tako o odraščanju dekleta, ki je deležno doživljanja koroških starožitnosti, posredno prek babičinih zgodb, kot tudi o odraščanju neke skupnosti, ki se postopoma osvobaja socialnopolitične determiniranosti na obrobju dveh dežel.

V predstavi so uporabljeni tudi zvočni posnetki štirih govorcev lepenskega narečja, ki ga je govorila tudi avtoričina družina v Železni Kapli. Kot je na novinarski konferenci povedala lektorica Tatjana Stanič, ima avtentični lepenski govor na posnetku v predstavi funkcijo odmeva spomina.

Na odru stojijo tri prekaljena igralska imena: Barbara Cerar, Saša Pavček in Janez Škof. Za scenografijo je poskrbela Petra Veber, za kostumografijo Belinda Radulović, glasbo pa je prispeval Laren Polič Zdravič. Premiera bo ob 20.00.