Eden najstarejših lutkovnih festivalov v Sloveniji, ki je sprva program sestavljal predvsem iz slovenskih lutkovnih predstav, pozneje pa postal vse bolj mednarodni, je odprla predstava Rdeča kapica lutkovnega gledališča Zapik! D 2. septembra se bo na mariborskem Vojašniškem trgu pri Minoritih zvrstilo več lutkovnih predstav, predvsem tuje produkcije, gostili pa bodo tudi otroško žonglersko lutkovno delavnico ter srečanje lutkovnih akademij in šol.
Festival, ki je postal nepogrešljiv del poletnega kulturnega dogajanja v Mariboru, v 24. izdaji ponuja predstave iz Slovaške, Češke, Hrvaške, Madžarske ter Bosne in Hercegovine, slovenske produkcije pa so letos nekoliko v ozadju. Te bodo namreč prikazali na bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije sredi septembra.
Lutkovno močna Vzhodna Evropa
"Vzhodna Evropa je že tradicionalno in zgodovinsko gledano izjemno lutkovno močna. Vse vzhodnoevropske države imajo lutkovne šole oziroma akademije in imajo zaradi tega izjemno kakovostno lutkovno gledališče, zato ni naključje, da izbiramo predstave od tam," pojasnjuje umetniška vodja in koordinatorka festivala Katarina Klančnik Kocutar.
Brezplačne predstave so lahko dvorezen meč
Festival si za glavni cilj postavlja oživiti poletno dogajanje v mestu in odpreti lutkovne predstave širšemu krogu občinstva, kar dosegajo tudi s tem, da je ogled predstav brezplačen. Vendar to je lahko po besedah Klančnik Kocutarjev dvorezen meč. "Ljudje včasih bolj cenijo stvar, če zanjo plačajo. Kljub temu še vedno vztrajamo pri brezplačnosti, tudi s pomočjo pokroviteljev in podporo občine in ministrstva za kulturo."
Vse več odraslega občinstva
Zato da bi razbili predsodke, da je lutkovna umetnost namenjena predvsem najmlajšemu občinstvu, vsako leto pripravijo tudi program za odrasle. "Po malem se že začenja poznati. Tudi med letom, ko imamo na sporedu predstave za odrasle, je občinstva vedno več," še pravi umetniška vodja festivala.
Med novostmi letošnjega festivala je enotedenska žonglersko lutkovna delavnica pod vodstvom Krešimirja Fijačka in Svetlane Patafta, na kateri se bodo otroci lahko pobližje seznanili s skrivnostmi žongliranja in na koncu skupaj pripravili kratke lutkovne prizore. Prvič gostijo tudi srečanje lutkovnih akademij in šol, na katerem se bodo s svojim delom predstavili študenti in dijaki iz praške akademije DAMU, Umetniške akademije v Osijeku in Gledališke šole Prve gimnazije Maribor. Po besedah Zorana Petroviča iz društva Moment, ki študira na DAMU-ju, so takšna srečanja neprecenljiva, saj se lahko študenti lutkarstva v Sloveniji učijo le eden od drugega.
O tabuiziranih vprašanjih medsebojnih odnosov
Kot vsako leto festival tudi tokrat ponuja premierno uprizoritev. Letos bo to koprodukcija LGM, društva Moment in praške akademije DAMU z naslovom Vselej ista zgodba, v kateri režiser Zoran Petrovič in igralec Tilen Kožamelj predstavljata osebno izpoved moškega. Skozi razumevanje fenomena tanga skušata odpirati vsakdanja, a prevečkrat tabuizirana vprašanja medsebojnih odnosov.

Večino predstav si je mogoče ogledati na prostem. Več let so lutke zasedle Rotovški trg v središču mesta, a kot kažejo lanske številke, so Mariborčani dobro sprejeli tudi novo lokacijo na Vojašniškem trgu na Lentu, kamor se je gledališče preselilo jeseni 2010. Trenutno je v gradnji zunanji avditorij gledališča, a za zdaj še ni znano, ali se bo tja preselil tudi Poletni lutkovni pristan.

Lutke na fotografiji
Ker so z obiskom, ki se vsako leto povečuje, zadovoljni (lani so jih našteli več kot 6.000), večjih sprememb v podobi festivala ne načrtujejo. Zadnja leta dopolnjujejo program z razstavami, na katerih želijo lutkarijo ujeti tudi v drugem mediju. Tokrat so pripravili razstavo fotografij Boštjana Laha s prejšnjih treh festivalov.
Katarina Klančnik Kocutar se za prihodnost lutkarstva, vsaj kar se občinstva tiče, kljub poplavi sodobnih medijev ne boji. "Te žive prisotnosti ne more nadomestiti in zamenjati noben drug medij. Kar vidiš v živo, je absolutno nekaj drugega kot dvodimenzionalnost kakršnega koli ekrana … Drugo pa je morda pozornost, ki jo današnji otroci bolj ali manj osredotočeno lahko namenijo nekemu gledališkemu dogodku. Včasih se zdi, da so malo bolj nemirni, da mora vse potekati hitreje. O tem težko sodim. Vsekakor pa je še vedno ogromno te očaranosti, začaranosti, ko se gledalci dobesedno zatopijo v dogodek na odru."