"Vera v lutko ni le zapuščina podatkov, je zapis ustvarjalne poti, obsežnega, opusa, spoštljiva refleksija nekega časa in področja. Zapis osebnosti, izživetih in uresničenih inspiracij, bivanja, ustvarjanja, gledališkega razmišljanja v času, ki je 'lutkovno vero' maksimalno izkoristil in živel, jo negoval in izpraševal, zaznane dvome o njej pa odkrito predaja prihajajočim iskalcem," je Martina Maurič Lazar zapisala v spremni besedi k delu, ki se je po tridesetih letih, ko je nazadnje izšlo teoretično delo Helene Verdel Lutkarstvo na Slovenskem, ponovno lotilo preseka lutkovnega gledališča, njegovih mejnikov in sprememb.

Majaron spada, kot zapiše Martina Maurič Lazar v spremni besedi k Veri v lutko, med tiste evropske lutkovne umetnike, ki so spoštovali in tudi izhajali iz klasične lutkovne tradicije, obenem pa so jo s časom in družbeno-umetniškimi dogajanji nadgradili in spreobrnili v aktualno umetnost. Diplomiral je iz violončela na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je leta 1964 končal tudi podiplomski študij. Lutkarstvo je med drugim študiral tudi na Akademiji lepih umetnosti v Pragi.

Leta 1954 je ustanovil svoje prvo gledališče, ki se je nekaj časa imenovalo Lutkovno gledališče Dravlje, leta 1970 pa se je preimenovalo v Lutkovno gledališče Jože Pengov. Do leta 1979 je Majaron delal kot svobodni umetnik, nato pa prevzel mesto umetniškega vodja v Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL). Tu je pomembno vplival na repertoar, njegovo vodenje zaznamujejo sodobna lutkovna besedila s posebnim poudarkom na slovenskih novitetah. LGL je vodil do leta 1984, ko se je spet zapisal svobodnjakom. Leta 1992 je ustanovil neodvisno lutkovno skupino Freyer teater Ljubljana.

Dokument in vpogled v lutkovno umetnost 20. stoletja
Pri pisanju Majaron izhaja iz lastnega praktičnega dela, kar pomeni, da temelji na podrobno opisanih praktičnih izkušnjah, knjiga pa na ta način pridobi širino, ki ni zgolj teoretske narave. Neprestano se prepletata zgodovina lutkarstva od konca 2. svetovne vojne oziroma nekoliko pozneje in t. i. predstavitev lutkarske umetnosti. Giblje se vse od podrobnega opisa posameznih tipov lutk iz različnih koncev sveta, mejnikov lutkarstva na Slovenskem, natančne obdelave raznovrstnih tem lutkovne dramaturgije, do poglavij posvečenih Majaronovim sodelavcem.

Majaron uvršča slovensko lutkovno misel v kontekst evropskega lutkovnega gledališkega dogajanja. V knjigi so zbrane tudi primerjave opusov in pristopov k lutkovni umetnosti drugih ustvarjalcev, kot so Josef Krofta, Wieslaw Hejno, Karel Makonj in Henryk Jurkowski. Avtorji so izhajali iz klasične lutkovne tradicije, jo obvladali in spoštovali, a so jo sčasoma in z družbenoumetniškimi dogajanji nadgradili in spreobrnili v aktualno umetnost, ki se je preobračala, izničevala in znova sestavljala, se raziskovala in si z novimi rezi upala posegati v zvrst, ki je usodno povezana z arhetipalnostjo in tradicijo.
Stiska lutke danes
"Lutkarstvo je način dojemanja sveta in njegovih pojavov, spodadov, uspehov; je izraz posebne vere v človeka, ki ga razčlovečenega kaže v mejnih situacijah sovraštva in ljuvbezni, zavisti in širokogrudnosti, med rojstvom in smrtjo ..." pravi Edi Majaron v poglavju o precepih lutkarske umetnosti danes, obenem pa tudi opozarja, da so se klasične lutkovne tehnike, kot so marioneta, ročna lutka in javanka, umaknile namiznemu gledališču.

Pri tej metodi igralec lutko animira pred seboj, kar je enostavnejša tehnika od omenjenih lutkovnih tehnik, kjer mora animator obvladati lutko in njene zakonitosti. S tem je poudarjen pomen igralca ob lutki, ta pa izgubi svojo vlogo. S podobnimi težavami se spoprijemajo tudi drugod po svetu. Po Majaronovih besedah bi bilo treba spremeniti miselnost vseh gledaliških ustvarjalcev, vključno z režiserji, da bi bolj verjeli v moč lutke. Več upov Majaron upa na mlade ustvarjalce, ki prihajajo iz igralske akademije, kjer so že nekaj let obvezne ure iz lutkarstva, to pa je mogoče izbrati tudi v podiplomskem študiju. Pričakuje, da se bo v kratkem lutka spet vrnila na naše odre.

Lutke - soočenje življenja in smrti
Majaron že na samem začetku knjige zapiše, da je z lutkami mogoče ustvarjati samo, če se vanje resnično verjame. Lutke kot neživa snov oživijo samo preko interpretorja, ki jim mora na prepričljiv način vdahniti življenje, živost, pri tem pa pravzaprav ostati samo prevodnik, četudi je, na primer, na odru viden. Lutke so najnazornejši igralci, ker so gledališki znaki pri igri z njimi poudarjeno poenostavljeni in na ta način gledalcu posredujejo berljivo sporočilo. Prav zato so lutke, ki sicer niso namenjene zgolj najmlajšim gledalcem, zelo primerne za otroke. Poleg tega pa je tu tudi njihova pedagoška funkcija.

Lutkovne predstave morajo po Majaronovih besedah nositi sporočilo. Dobra lutkovna predstava mora nagovarjati tako otroke kot odrasle, seveda pa obstajajo predstave, ki so namenjene le odraslemu občinstvu. Med te so v zgodovini sodile tudi predstave, ki so lutko izrabile kot orodje za manipulacijo oziroma širitev političnih idej. Lutkovna umetnost je zanimiva, ker v sebi združuje elemente različnih umetnosti, pri čemer pa je za lutkovno umetnost precej bistvenega pomena likovna komponenta, ker iz nje pravzaprav izidejo lutke, ki jih šele nato v roke prime lutkar. Prav likovna dramaturgija je v lutkovnem gledališču ključnega pomena, ker morajo likovna sredstva nositi močnejše in jasnejše sporočilo, ki ga predstavljajo tako, da pridejo do src vseh gledalcev.