Predstavo, ki je nastala v koprodukciji s Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, je na oder postavila režiserka Anica Tomić.

"Ključno se mi zdi, da se ne ukvarjamo z njimi, ki prihajajo, ampak z nami, ki smo tu, ki bodisi sprejemamo bodisi ne sprejemamo, ki se predvsem zaradi vsega, kar se nam dogaja, spreminjamo," pravi Vojnović. Besedilo po njegovih besedah odpira prostor razmisleku, "da se zazremo vase in ugotovimo, kje smo in kakšne posledice je to, kar se zadnja leta dogaja, pustilo na nas".

"Ne gre za to, da kažemo s prstom na te ali one, temveč da se malo ustavimo in predihamo ta zrak, to zatohlost, ki smo jo ustvarili in ki se je napolnila z vsemi mogočimi strahovi, predsodki in zgodbami, ki so bolj ali manj lažne," še pravi avtor dela.

Rajzefiber, ki ga je Vojnović napisal po naročilu celjskega in kranjskega gledališča, spaja duha časa liberalnega sveta, ki se pretvarja, da teži k solidarnosti in človekoljubju, hkrati pa nas na vsakem koraku od tega odmika.

Zgodba sledi Saši, ki je prisiljen skrbeti za svojo bolno mamo. Dodatno pomoč zanjo mu najde prijateljica Daša, ki iz begunskega centra pripelje mlado iraško begunko. Čeprav je Saši skrb za mamo odveč, mu služi kot izgovor, zakaj se ne more pridružiti punci, ki je odšla na študij v London. Sanje o boljšem življenju v tujini se hitro razblinijo z njegovim spoznanjem, da bo tam za vedno tujec, da je tujina svet izločencev, tesnobe, osamljenosti in neprilagojenosti.

Vojnovićevo besedilo ne govori toliko o drugih kot o nas samih, saj se ob migracijah ukvarjamo s stereotipi, pravi Anica Tomić. S predstavo želijo zato pokazati, da v trenutku, ko nekdo drug vstopi v našo skupnost, vzbudi naše frustracije, čeprav te z njim nimajo nobene zveze.

Dramaturginja Jelena Solarić je pojasnila, da se ljudje sprva pozitivno odzovejo in skušajo migrantom pomagati, ko se pojavi možnost, da nekateri izmed njih ostanejo v državi in ne nadaljujejo poti naprej na zahod, pa se pojavijo bojazni. Tako tudi v predstavi sprva z odprtostjo sprejemajo drugega, a le do trenutka, ko zadovoljuje neko podobo, ki smo jo o njem ustvarili, potem pa se začnejo problemi in na površje pridejo strahovi.

Uprizoritev, ki bo v Celju premiero doživela 4. oktobra, je nastala v sodelovanju celotne ekipe v procesu vaj. V njej nastopajo Aljoša Ternovšek, Lučka Počkaj, Miha Rodman, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek in Tarek Rashid.

Gledališči sta uspešno sodelovali že dvakrat. "Želja obeh gledališče je, da uprizarjamo slovensko krstno dramatiko," pravi upravnica celjskega gledališča Tina Kosi, ki je prepričana, da je naloga gledališča spodbujanje domače dramatike, ki lahko najpristneje govori o aktualni problematiki v tukajšnjih krajih.

"Naša dolžnost, da s to predstavo opozorimo tudi na drugo plat"
Umetniška vodja kranjskega gledališča Marinka Poštrak je zagotovila, da ne bodo nehali opozarjati na pereče probleme, ki nas najbolj zadevajo, čeprav so se v zadnjih desetih letih dotaknili že praktično vseh tem, ki so za slovensko družbo najbolj travmatične. Tema migracij je ena najbolj perečih v celotnem svetu. "Z vzponom populističnih gibanj, ki opozarjajo na to, da nam grozi pogrom s strani migracij, je naša dolžnost, da s to predstavo opozorimo tudi na drugo plat," pove Marinka Poštrak.