Zlahka preobrnemo besedi in se s tem približamo natančnejši oznaki: problem z življenjem. Álvaro Coelho de Atháyde, dvajseti baron de Teive – stoik iz naslova knjižice fragmentov Fernanda Pessoe ali, natančneje, njegovega heteronima barona de Teive – se namreč s svojo fragmentirano izpovedjo poslavlja od življenja in pojasnjuje svojo odločitev za samomor. Njegovemu aristokratskemu duhu in čisti intelektualni misli, s katero analizira dogodke, odločitve in občutja, svet in subjekt v njem, bi bolj ustrezalo reči: odpoved življenju. Ta specifično zaznamuje njegove misli in občutja že v času življenja.
Zahteve razuma večje od možnosti praktičnega
Prav potreba po neskončnem, znanstveno natančnem razčlenjevanju samega sebe in sveta, v katerem živimo, ga zavira pri življenju. Objektivno distanciranje od sebe in sveta, potrebno, da v tem odmiku lahko uteleša svojo nujo po abstraktnem mišljenju in racionalnem seciranju vsega materializiranega, ga nazadnje privede do izničenja vsakršne možnosti vpletenosti v to materializirano, konkretno, življenje samo.
Zaprt v svoj racio, ujetnik lastne tragedije, ki je v eni duši naselila visoko intenzivnost, celo eksces "intelektualnega in moralnega občutja", se zaveda, da je "racionalno vodenje življenja [je] nemogoče. Inte-ligenca ne piše pravil"; zaveda se, da potrebuje čustva, a jih kljub temu ne more čutiti: "Srce čutim kot neorgansko težo." Tako zariše subjekt, osamljen sredi življenja, ki ga nenehno racionalno prebavlja, a se ga nikakor ne more zares dotakniti.

Popolnosti ni moč udejanjiti
Ne gre za to, da bi bil brezčuten ali neobčutljiv na življenjske bolečine in občutja drugih – njegova občutljivost je prej prevelika –, temveč da se zaradi zavedanja kompleksnosti vseh pojavov, upiranja kakršnim koli poenostavitvam, zavračanja romantične iluzije, v kateri samega sebe in lastno resnico postavljamo za merilo vsega, ter cilja slediti "pravi uporabi uma ter racionalni častnosti duše" v njem pojavljajo nove in nove misli ter pomisleki, zaradi katerih se ni sposoben vplesti v mrežo življenja. Njegovo mišljenje ga v vsaki življenjski situaciji spremeni v kamen, da se ne more odločiti in ne delovati. "Strah, da bi prizadejal druge, čutnost posledic, zavedanje, da resnično obstajajo druge duše – te stvari so zavirale moje življenje in danes samega sebe sprašujem, čemu in komu so služile."
In tako, kot se ne more zares dotakniti življenja, tudi ne more udejanjiti popolne umetnosti (podnaslov dela je Nemožnost ustvarjanja višje umetnosti) – popolnega, zaključenega literarnega dela – in zato ostaja pri fragmentih; ne zaradi lastne nesposobnosti, nemoči ali nezmožnosti, ampak, kot opozarja prevajalec nekaterih Pessoevih del in pisec spremne besede v knjigi Vzgoja stoika Miklavž Komelj, zaradi nemožnosti – nemožnosti zajetja kompleksnosti vsega v celovitost, nemožnosti popolnosti.
Izbor fragmentov s scensko nadgradnjo
Njegovo izpoved ali samo-definicijo, zapisano v drobni knjižici fragmentov Vzgoja stoika, ki je v prevodu Mojce Medvedšek izšla pri založbi LUD Šerpa, je v istoimenski predstavi uporabila in z uprizoritvenim jezikom nadgradila režiserka Kaja Tokuhisa. Misel uprizoritve sledi baronovi samo-definiciji s smiselno izbiro fragmentov, ki jih ne spreminja, ter s scensko nadgradnjo, ki upošteva kontekst same knjižice kot zapisa enega od Pessoevih heteronimov, ki "izvorno vzpostavljajo kontingentnost mnoštva", ki ga ni mogoče totalizirati, kot zapiše Alain Badiou v spisu Filozofska naloga: biti Pessojev sodobnik.

Tako kot po eni strani s subtilno ustvarjeno atmosfero nekega vmesnega sveta podpira baronovo mišljenje (ne dokončno definirana baronova soba deluje kot prostor njegovega notranjega sveta, v katerega vdira tudi zunanji svet, svetloba ves čas zamegljuje občutek dneva ali noči ter skupaj z glasbo in majhnim videom v ozadju prepleta občutje budnosti in sanj, sicer jasnega in konciznega baronovega zavedanja, ki pa je ves čas v odmiku in razliki od preostalega sveta, distanci, ki je že izraz neke odpovedi), po drugi upošteva ključni princip Pessoovega pisanja, njegov sistem heteronimije. Komelj povzema Pessoo, da s heteronimi "želi disciplinirati anarhičnost konfliktnih sil svojega življenja", ne zato, da bi pomiril nasprotja, ampak da bi razprl inherentnost notranjih protislovij v mnoštvu in dal mesto vsem konfliktnim silam življenja z mišljenjem v antitezah. Tokuhisa poišče scenska orodja, s katerimi bi dosegla temu ustrezno podobo. Mišljenje-govor enega – Aleš Valič v osrednji vlogi zgradi popolno utelešenje barona – v kratkih delih fragmentira tako, da del tega prevzamejo preostali izvajalci (možni heteronimi, zgolj misli?), z njim v sozvočju pa postavi tudi scensko dogajanje, ki ne postane usmerjevalna interpretacija ali dodatna plast pomena, temveč ohranja odprtost mišljenja-govora, ponuja odvode materializirane misli, v katero se nasprotja vpisujejo prav tako kot v samem besedilu.
Iztrgan čas v senci zelenih krošenj
Uprizoritev se začne z osmrtnico cenjenemu baronu de Teiveju, ki je s samomorom izkazal logičen izraz njegove osebnosti in življenja, ter konča z besedami zadnjega fragmenta V Epiktetovem vrtu: "Dragi sinovi, več je vredna senca drevesa kot poznavanje resnice, kajti drevesna senca je resnična toliko časa, kot traja, poznavanje resnice pa je zgrešeno v lastnem vedenju. Za pravo razumevanje je več vredna zelena barva listja kot velika misel, kajti zeleno barvo listja lahko pokažeš drugim, nikoli pa drugim ne moreš pokazati velike misli. Rodimo se, ne da bi znali govoriti, in umremo, ne da bi znali povedati."
Po začetnem dokazu baronove smrti nas uprizoritev tako sprehodi skozi njegove misli, ki jih ni mogoče sporočiti zares, ter pusti v vrtu realnosti. Nemočne in nezmožne zaradi nemožnosti. Ob vsej tej tragediji življenja uprizoritev v nekem svojem, iztrganem času brez nasilne aktualizacije, s paradoksalno razkošno skromnostjo, s potrpljenjem in ponotranjeno baronovo mislijo, ki jo izreče v Epiktetovem vrtu, namreč "da se predamo najvišjim slastem umirjene misli" ponudi predvsem senco zelenih krošenj, kakšne misli – če sploh – se bodo rodile v tej senci, pa je že stvar posameznega gledalca.