Zadnji stavek, ki ga je spregovoril z očetom, je bil: »Bolje je biti na strani Židov, kot pa biti neumen idiot.« Izrečen nekje proti koncu tridesetih let, je ta sklep že očiten nastavek tistega, kar je več kot desetletje pozneje postalo programski zastavek Ioenescove absurdne dramatike. Ionescov oče, po poklicu pravnik, je namreč verjel v državo in v avtoriteto; v vse, kar je država predstavljala. Eugene Ionesco v avtoriteto ni verjel. Oče ga je imenoval Židom naklonjenega boljševika, čeprav se zdi, da pri Ionescu veliko bolj kot boljševiško nagnjenje do centralne hierarhične organizacije in demokratičnega centralizma najdemo simpatijo z anarhističnimi pogledi na svet. Vendar se lahko motim, ker podrobneje Ionescovega življenja nisem predelala in sklepam predvsem na podlagi njegovih dramskih del in dokaj skromnih popisov njegove biografije.

Povrniti gledališču njegovo silovitost
Kakor koli že, vse povezano z avtoriteto in z normami, ki posameznika vpenjajo v ta najmočnejši nadzorni sistem, domačijsko tradicionalnost, je bilo Ionescu mrzko. In to je bilo tudi ozadje njegove odločitve, da svoj izraz poišče v umetnosti gledališča, ki je sicer ni maral. A njen učinek je bil mamljiv. Kot je zapisal v delu Spomini na smrt: »Vrniti se je treba k neznosnemu. Vse prignati do vrhunca, tja, kjer je izvor tragičnega. Povrniti gledališču silovitost: silovito komičnost, silovito dramatičnost.« In prav takšna neznosnost zaznamuje tudi njegovo 'naturalistično komedijo' Jacques ali podrejenost. Čeprav ta Ionescova drama ni neposredno politična, pa je zanimivo politično ozadje časa, v katerem je nastala; pravzaprav celotnega obdobja, v katerem Ionesco zastavi in razvije svojo absurdno dramatiko, katere temelj je bila absurdnost jezika, v kateri se (psihoanalitsko) razkriva psihopatološkost individuov (tako pa tudi državljanov).

Absurdna dramatika parlamentarizma četrte republike
Ko je Eugène Ionesco začel pisati dramo o sprva trmoglavem Jacquesu, ki pa se postopoma kar sam od sebe disciplinira, se izreče za za 'družino Jacquesov' tradicionalnega ljubitelja krompirja s špehom in celo privoli v dogovorjeno poroko, je povojna četrta francoska republika obstajala dobra tri leta. Francoski kolonialni imperij je postopoma razpadal, republika pa je bila tudi pošteno nestabilna – v ducatu let njenega obstoja se je zamenjalo kar 21 ministrskih predsednikov. Očitno so voljeni predstavniki ljudstva vsaj malo govorili drug mimo drugega. Nekoliko večjo stabilnost je prinesel šele konec četrte republike s simbolnim zadnjim premierjem četrte, ki je postal tudi prvi predsednik pete republike; to je bil junak druge svetovne vojne Charles de Gaulle, očitna očetovska vojaška figura, po kakršni (zelo očitno) hrepenijo tudi v sebi povsem razsrediščeni in negotovi liki Ionescove dramatike.

Državotvoren pristop k skledi krompirja
Vsi se imenujejo Jacques; Jacques sin (Jurij Drevenšek), Jacques mati (Mirjam Korbar Žlajpah), Jacques oče (Primož Pirnat), Jacques babica (Judita Zidar), Jacques dedek (Janez Starina). Le sestra Jacqueline (Nika Rozman) ima pravico do svojega imena. Je edina v družini, ki si ga tudi zasluži. Njena govorica se izogiba (četudi ne vedno izogne) nesmiselni absurdnosti; je absurdna, vendar tudi ne povsem brez poante; zdi se, da bolj zaradi sadističnega užitka kot zaradi vere v nujnost pokoritvi družinski tradiciji sili brata v pokornost in podrejenost. Drama Jacques ali podrejenost odlično pokaže na to, da se ideologija izoblikuje v družini; da je politična vsaka naša navada; da je politična vsaka naša odločitev za privzem neke navade in da je izraz nemočne nepolitičnosti avtomatizirano privzemanje navad avtoritet. Zato je tako odločilno, da Jacques sin prizna, da ima rad krompir s špehom. S tem se uvrsti v simbolni red svojih staršev. S tem je prejet nazaj in je – kot poudari njegov oče – spet deležen vseh državljanskih in narodnih dobrin.
To odtujenost vseh podrejenih subjektov in to, da smo mi vsi vpeti v sistem, ki nas poskuša odtujiti nam samim, Ionesco predstavi prek jezika. Njegova dramatika je 'tekstocentrična'. Zato je za predstavo srbskega režiserja Miloša Lolića tako odločilno, da je umerjena po odličnem prevodu Ionescovega besedila Aleša Bergerja. Bergerjevo besedilo je pravi slovenski 'ionescovski tezaver', ki v slovenski jezik prenese Ionescovo bogastvo dovtipov, besednih iger, poigravanja z morebitnimi in možnimi freudovskimi jezikovnimi spodrsljaji, pa tudi namernimi prekrški, vse v skladu z načrti, nakanami, slabostmi in nezavednimi miselnimi tokovi posameznih likov. Bolje rečeno, družbe, kajti liki so družba; so zamenljivi, lahko se imenujejo enako, lahko (prehitro) propadejo ali preživijo. Na koncu vendar vsi (re)producirajo isti sistem oziroma se kot Jacques – če parafraziram Ionesca v intervjuju iz leta 1955 - po upiranju dekadentnemu svetu ujamejo v eksistencialno past in se sprijaznijo z 'biološko samoumevnostjo'. Zato je tudi Ionesco zgodbo iz Jacquesa ali podrejenosti nadaljeval z besedilom Prihodnost je v jajcih, v katerem »odnos med zakoncema dramaturško prevede v podobo stroja za razmnoževanje.« (Ana Perne)

Šestdeset minut – 'top timing'
Da je Jacques ali podrejenost enodejanka, je pravzaprav velika sreča za produkcijo v Mestnem gledališču ljubljanskem. Tako gledalec do konca še ne izgubi povsem spomina na nekako prvo tretjino predstave, iztek pa tudi ni bil tako dolg, da bi ga povsem poklapal. Predvsem začetni nastop klenih predstavnikov družine Jacquesov z gospodinjskimi strojčki v rokah je dobra zamisel, ki tudi nakazuje večsporočilnost drame; vpetost v zatohlo domačnost, obsesija urejenega vsakdana; mehaničnost ravnanja in (ne)odločanja, zaznamovanega s stereotipi in privzetimi (večnimi) resnicami; tudi prikrita in sadistična krutost, ki pogosto zaznamuje življenje na videz tesno povezanih in idealnih družin, ki pa so obenem tako zelo zelo zelo dušeče …

Monolog, pa še luči in zbranost je preč
Ritem in živahnost začetnega dela drame, katerega ključni zaplet je discipliniranje molčečega, čudaškega in trmastega Jacquesa, dobro narekujejo Mirijam Korbar Žlajpah, Judita Zidar in stroga sestra Nika Rozman. Že daljši 'dvoboj' Jacquesa s pretirano klišejskim očetom Primožem Pirnatom pa nakaže igralsko šibkost ansambla. Jurij Drevenšek kot sin Jacques predvsem v svojem jalovem poskusu samostojnega razmišljanja in razkrivanja ujetosti v eksistencialno zanko je nekoliko neprepričljiv in tudi v svojih zahtevah drugačne, bolj čudaške neveste preprosto ni nekdo, ki bi mu verjeli, da 'pada' na nekonvencionalno estetiko nenavadnega in grdega. Tudi nevesta Roberta, ki mu jo dodeli pogodba med družinama, ne zapusti vtisa sklenjenega in dobro oblikovanega lika. Viktorija Benčik predvsem med monologom oziroma zapeljevanjem s sanjarjenjem o konjih in namigovanju na spolnost in strah pred njo prek vpeljevanja motivov v vodi se zadržujočih živali, nehote 'omogoči' gledalcu, da se za nekaj časa potopi v svoje misli. In tudi nekakšna združitev zakoncev se zdi skoraj odveč, kot antiklimaks, ki ni bil zasnovan s tem namenom. Je nekakšen antiklimaks pričakovanega antiklimaksa in absurdne razrešitve absurda.

Tudi se ne morem strinjati z režiserjevo odločitvijo, da večji del predstave izpelje z osvetljeno dvorano. Ionesco vendar ni Brecht, pri katerem je tak poseg zaradi namernega angažiranja občinstva prek potujitvenih učinkov povsem utemeljen. Ionescovo osredotočenost na tekstualno osnovo drame pa osvetljena drama uničuje in razkraja pozornost občinstva, kateremu se prav zaradi osvetljenosti v nekoliko daljših tekstovnih pasusih, ki terjajo najbolj pozorno uho, lahko zbega oko, uho, (po)misel …

Vztrajaj glede svojega krompirja!
Predstava se tako na koncu zdi nekoliko nezrela, čeprav je njena uvrstitev na program več kot utemeljena. Usmerja namreč pogled na dejstvo (in resnico), da se uvrščanje v vseobsežni sistem (mnoštvo sistemov) podreditve začenja med ždenjem ob materinem krilu v domači kuhinji in da je vztrajanje pri svoji drži v zadevah prehrane in higiene učna ura vztrajanja pri drži v realni politiki. Seveda pa je držo treba znati utemeljiti. Pa brez jezikovnih spodrsljajev in govorice kakšnega 'aristokravla', ampak z umirjeno in premišljeno trezno govorico.

Polona Balantič