Lotz se je slovenskemu občinstvu že predstavil z dramskim besedilom Nekaj sporočil za vesolje, tokrat pa so v Mladinskem gledališču na oder postavili njegovo radijsko igro Norčevanje teme, ki si jo je prišel tudi ogledat.
Pogovor z Lotzem se je zgodil dan po premieri njegovega trenutno aktualnega besedila Norčevanje teme (Die LächerlicheFinsternis), pri pogovoru pa je kot prevajalka sodelovala tudi Urša Brodar - tista, ki je pravzaprav slovenskemu občinstvu predstavila njegovo delo in 'zakrivila' uprizoritev Nekaj sporočil za vesolje na odru Male drame. Ker pa se to besedilo tako zelo razlikuje od tistega, česar smo vajeni, je od prevoda do dejanske uprizoritve v Drami minilo približno tri leta, izkazalo pa se je, da je Lotz zelo zanimiv avtor, ki ga tudi v Nemčiji pogosto uprizarjajo. In sledila je aktualna premiera v SMG-ju v režiji mladega Tina Grabnarja. Uprizoritvi morda manjka nekaj sproščenosti in naslovnega Lotzevega norčevanja, kar pa ne pomeni, da se to dokončno porazgubi. Sam avtor pravi, da o postavitvah svojih besedil noče soditi, ker to samodejno sporoča neki 'prav in narobe' postavitve. "Zame je pri gledališču bistvena debata, to, da se dela v skupnosti in da pri tem ne gre za neko avtoriteto," pravi.
Je izrazito zabaven avtor, ki goji neverjetno, že otroško strast do pisanja, vendar pa se to hahljanje njegovih dramskih besedil hitro umakne, ko začneva govoriti o gledališču kot konvenciji, instituciji in o njegovem dojemanju gledališča, ki je do podrobnosti premišljeno, a tudi dokaj hermetično. Čeprav prav humorno zapisano v manifestu Govor za nemogoče gledališče.
Piratska akademija, moški svet in izginula reka
Trenutno aktualno besedilo Norčevanje teme je pravzaprav radijska igra, za katero Lotz v uvodu zapiše, da naj pri napovedih, uvodih in podobnem ne uporabljamo oznake "gledališko besedilo, ki ga je napisal", temveč "po radijski igri, ki jo je napisal", in to zato, ker tako je. In k temu je dodal še: Uživajte.
Vse uživaške razsežnosti besedila pa pogosto prekriči dejstvo, da je bil povod za besedilo proces proti somalijskim piratom v Hamburgu, kar je Lotza spodbudilo k razmišljanju o tem, da sodišče tudi v našem imenu govori o neki pravici; "norost je, da se sodi ljudem, katerih življenjskih težav niti ne poznamo". Kot avtorju se mu je pri tem porodila še popolnoma literarna težava, saj se je neprestano spraševal, kako naj sploh piše o ljudeh, o katerih tudi sam nič ne ve. Občutno nestvarne razsežnosti zastavljenega vprašanja je poudaril z nekaterimi očitno izmišljenimi dejstvi, kot je na primer šolanje enega izmed junakov na visoki šoli za pirate v Mogadišu, razmerja moči, za katera gre v besedilu, pa so izpostavljena kot dodatna težava. Avtor se na primer v nekem trenutku jasno zave, da v besedilu ni ženskih likov, kar nekaj pove o tem, kako resno si omejen v svojem mišljenju, in – tako mimogrede – zamaje avtokratizem avtorja. Svoje like pa pošlje na popotovanje po neokolonialistični džungli, kjer navsezadnje reka preprosto izgine.
Smešnost gledališča
Leta 1981 rojeni nemški dramatik, pesnik, avtor kratke proze, ki sebe v enem izmed svojih besedil opiše kot do določene mere heteroseksualnega belopoltega tipa srednjega razreda in priznava, da se je v otroštvu rad igral sam ali pa z mravljami, je s svojimi besedili precej prevetril gledališki prostor. Z rušenjem dramskih pravil, vdori resničnosti, gostobesednostjo in redkobesednostjo hkrati, z upiranjem zakonitostim prostora in časa Lotz v svoja besedila nanaša plast za plastjo, dokler ne preseže lastnih meja oziroma meja dramskega besedila. Gledališče je bilo zanj vedno "nemogoča forma ali celo smešna forma, ker nekdo pride na oder in pravi 'Jaz sem Hamlet', čeprav je jasno, da ni Hamlet". Prav zato je bilo zanj ukvarjanje z gledališčem, "ki je v primerjavi s filmom precej slab medij iluzije", vedno izziv. Pritegnilo pa ga je predvsem to nesorazmerno razmerje resničnosti, ki določa gledališko stvarnost in s katero se v svojih besedilih rad poigrava.
"Pri konvencionalni drami absoluti niso neposredno prikazani, ampak so razloženi – za konvencionalno dramo velja, da se ne sme videti, kako je pripovedovana, ampak je samo dogajanje predstavljeno kot nekaj najbolj naravnega in normalnega (čeprav se ne dogaja zares). Te konvencije pripovedovanja moramo, zato da postanejo del resničnosti in jih lahko vidimo, razdreti, podreti, razstaviti. Zato je zame pomembno, da se avtor besedila pojavi tudi v besedilu in se na ta način naredi vidnega. Poleg tega pa imajo tudi zgodbe neko svoje življenje."
Ujetost v gledaliških konvencijah
Lotz v svojem manifestu Govor za nemogoče gledališče med drugim zapiše, da je gledališče tisti kraj, kjer se fikcija spreminja v resničnost, in nekaj točk pozneje doda, da fikcija, ki jo ti fičfiriči ustvarjajo za gledališče, nima nobene avtonomije. Vede, da bo fikcija končala na pisti resničnosti, jo prilagajajo resničnosti. Gledališka stvarnost in naša stvarnost se morata torej stikati in se prekrivati, nemogoče gledališče pa je mogoče.
Lotz se tega loteva tako, da v svojih besedilih natančno secira gledališki aparat, obenem pa se igra s formo in vsebino ter nas na ta način sili k razmisleku o stvareh, ki se nam zdijo popolnoma nesprejemljive in na podlagi katerih temeljijo naša delovanja (kot primer navaja, da so ameriški mediji Sadama Huseina povezovali z Al Kaido, kar je navsezadnje ustvarilo sliko o 'zlobnih Arabcih', ki je privedla do dejanskih smrti). Vendar pa na vprašanje, ali so njegove drame skupaj z manifestom nekakšna deklaracija gledališkim konvencijam, odgovarja, da se s postavljanjem "nasproti gledališkim konvencijam vedno ukvarjamo tudi z gledališčem kot konvencijo, da se torej gledališkim konvencijam ni mogoče izogniti, ampak se z njimi lahko samo ukvarjamo, kar pomeni, da s postavljanjem proti gledališkim konvencijam te potrjujemo.
Politični angažma in prostori razmišljanja
Pomembno se mu zdi, da gledališče nastopa kot pobudnik lastnega premisleka, da občinstvo prisili k razmišljanju o lastnih prepričanjih in odpira nove prostore razmišljanja. "Zato z gledališkim položajem ustvarjamo prostor razmišljanja, ki ga odpremo z našo komunikacijo, pri tem pa gledališče ni nujno politično." Lotzevo dojemanje gledališča se loči na gledališče kot formo, ki je sama po sebi politična, ker jo kot tako določa naša demokratična družba, in gledališki položaj sam. Prav Norčevanje teme je bilo pogosto označeno kot politično angažirano besedilo, ker govori o stvareh, ki se pogosto pojavljajo v medijih – za izhodišče, kot že rečeno, avtor jemlje hamburški sodni proces proti somalijskim piratom, odpira pa tudi teme kolonializma.
"Pravzaprav pa me je to vedno jezilo, ker so po mojem mnenju vsa dela, ki sem jih napisal, politična, ne glede na to, ali je politična tudi tema. Gre namreč zato, da je način pripovedovanja tisti, ki omogoča, kako določeno temo izpolnimo in zapolnimo, predvsem pa, kako potem vidimo njeno resničnost. Način, kako pripovedujemo o resničnosti, omogoča to resničnost in jo tudi določa; kako pa to temo potem vidimo skozi to pripovedovanje, pa vpliva na način našega delovanja znotraj nje."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje