Predstava, ki so jo premierno uprizorili v Studiu Mestnega gledališča ljubljanskega, je koprodukcija MGL-a in Škuca.
V vročino ujet par si ustvari lasten univerzum, vendar zunanjega sveta ne zmoreta v celoti pozabiti. Ker daje videz Patriciji vsaj deset let manj, je sicer starostna razlika povsem neopazna, vendar negotovosti ni mogoče potlačiti, erotična napetost para pa je obenem prežeta s strahom pred osamljenostjo, bolečino in izgubo ter globoko praznino. Lev Patricijo vedno znova pomirja, da jo ljubi, a ona ga ljubi bolj, vztraja.
Igralka odrske poštenosti
Natašo Barbaro Gračner, sicer članico ljubljanske Drame, tokrat pa gostjo na MGL-ovih odrih, je direktorica in umetniška vodja MGL-a Barbara Hieng Samobor označila za igralko, ki jo odlikujeta odrska poštenost in neposrednost, ki jo črpa iz zasebnega življenja.
Očarana je bila tudi nad njeno disciplino in osredotočenostjo na vlogo. Igralke sicer tekst pri prvem branju ni pretresel, je pa v njem začutila dovolj materiala "za glodanje". Pri soigralcu sta jo prevzela spoštljiva radovednost in opazovanje, največ dela pa je po njenem mnenju imel pri odpravi strahospoštovanja, ki ga je gojil do nje.
Alen Jelen po mnenju umetniške vodje diskretno in nenasilno slika stvarnost sodobnega časa. Dramaturginja Špela Kravogel je besedilo – poslovenila ga je Tamara Doneva –opisala kot skoraj hollywoodsko, ki pa ga ustvarjalci pod režiserjevo taktirko preoblikujejo v kritično odslikavo medčloveških odnosov. Igralcema uspe v predstavi ustvariti nerealistično razsežnost z erotiko, ki daje vtis tujstva.

Tretji igralec - glasba
Tretji igralec v predstavi je, tako Hieng Samoborjeva, glasba, za katero je poskrbela Darja Hlavka Godina. Glasba pomaga gledalcu, ki se morda boji lastnih čustev, da se spusti v dogajanje, po besedah avtorice pa gledalca popelje in ujame v začarani krog protagonistov. Scenografija je delo Tine Mohorović in Adriane Furlan, kostumografija pa Andreja Vrhovnika. Lektorica je bila Maja Cerar.