Prva premiera Slovenskega mladinskega gledališča se je to sezono zgodila v koprodukciji z novomeškim Anton Podbevšek teatrom, predvsem pa se je zgodila na 'nevtralnih' tleh nekdanjega srednjeveškega gradu na posestvu Klevevž pri Šmarjeti, ki si ga je za svojo postavitev Shakespearovega Kralja Leara izbral Matjaž Berger.

Od Bergerja seveda ni mogoče pričakovati, da bi šel iz svoje kože in gledalcem predstavil predstavo, ki ni zvezana njegovi premišljeni estetiki, skrbno izdelani vizualni podobi z osvetlitvami (delo Simona Žižka), brez katere predstava ne bi bila, kar je. Le da tokrat samo prizorišče ni razvejano – je pa zato v režiserjevem duhu na netipičnem mestu –, ampak podolgovato z izhodom na eni in drugi strani, kar vpliva tudi na celotno zasnovo postavitve, ki poteka nekako linearno. To omogoča tudi jasno sopostavitev dveh sicer vzporedno potekajočih zgodb Leara (Pavle Ravnohrib) in grofa Glostra (Borut Veselko) (oba imata pravzaprav enako usodo in enake težave s svojimi otroki). Tako kot v tekstu tudi v Klevevžu na odru napolnjenem z mivko njuni zgodbi še vedno potekata sopotno in se hkrati stikata.

Luči, glasba, video in še kanček Buñuela
Z vsem presežkom estetike, bučnostjo, razkošni kostumi – Alan Hranitelj je za Leara preučil oblačila elizabetinske dobe –, glasbo (Peter Penko), vdori fizičnosti (oziroma fizične zahtevnosti za igralca), ki gledalcu vsekakor ne uide, se mestoma zgodba umakne. Naenkrat ni več pomembna sama zgodba, temveč trenutek, ki se dogaja na odru in vsekakor ne razočara, vendar je lahko že naslednji trenutek pozabljen, vsaj v smislu loka pripovedi.

Kljub temu pa je treba priznati, da Berger tokrat ni pretiraval z avtorskimi vložki. Glasba in luč se kažeta kot dopolnitev postavitve, tako tudi sugestivne videoprojekcije na diskretnih, a vseeno opaznih, zaslonih, razporejenih po stenah prostora. Na njih je bilo v primernih trenutkih mogoče videti vse od slavnega reza očesa iz Buñuelovega kratkega filma do srednjeveških slik natezalnic in vrtenja besed - npr. greed, pride, lust, envy, warth - kot enobesednih povzetkih tragedije. Ob tem je dodal še ljubezenska pisma Sorena Kierkegaarda njegovi izbranki Kordeliji iz dela Ali – ali, ki jih je interpretirala Marinka Štern.

O dvornih norcih, njihovem statusu in tem, ali so res nori
Norci, blazneži in takšni ali drugačni zabavljači pri Shakespearu niso nič novega, le da jih je pri Learu precej več; najprej je tu klasičen lik dvornega norčka (Ivan Godnič), potem zblazneli berač, Edward po krivem zavrženi Glostrov sin (Uroš Kaurin), in seveda sam Lear, potem pa še od lastnega sina Edmunda (Matija Vastl) prevarani in nato še oslepljeni – na tem mestu se odvrti posnetek iz Buñuela – Gloster. Cel kup neprištevnežev, za katere pa se pravzaprav zdi, da so daleč od neprištevnosti in da jim le v temačnem svetu razdeljenega Learovega kraljestva ni mesta drugje kot na Foucaultovi ladji norcev. Na razlago francoskega sociologa, filozofa in zgodovinarja sta se ob tematiziranju renesančnega lika norca oprla režiser in dramaturginja Nina Jerman, ter jasno predstavila ta lik kot nosilca neke višje in zato tudi resničnejše resnice.

Shakespeare je Leara zasnoval tako, da so si nastopajoči se liki postavljeni na nasprotna si bregova; tisti, ki so nori (oziroma so znoreli) in niso častihlepni ter lakomni, in tisti, ki so častihlepni in oblasti željni, pa ne nori. Nam je torej že Shakespeare – in z njim tokratna postavitev Kralja Leara – hotel sporočiti, da so le norci pošteni; ali kot pravi v predstavi Godnič v vlogi (dvornega) Norca, "barabo lahko spremenimo v norca, norca v barabo nikoli".

Plastična igra, ki predstavi igralca, kot je
Bergerjeva postavitev Leara je precej impozantna, v igri zelo plastična, a to je le režiserjevo vodilo, ki gradi bolj na raziskovanju besedila in filozofiji, kar tudi razloži dejstvo, da se igralci na odru pogosto zdijo kot oni sami in ne igrani liki. Jure Longyka je tako pravzaprav v vlogi povezovalca dogajanja – njegov lik združuje več oseb hkrati – kot napovedovalec, kar ga konec kocev ne distancira od njegovega vsakdana. Tu sicer prihaja do nedoslednosti, ko se recimo Blaž Šef v vlogi oskrbnika Oswalda, zdi precej bolj nor kot sam dvorni norec (kar pa je verjetno želeni rez?).

Lear ali mraz po keltsko
Sam kralj pa v podobi Pavleta Ravnohriba prehodi svojo pot od tiranskega očeta, ki tri hčerke (igrajo jih Draga Potočnjak, Romana Šalehar in Jana Menger) prisili v izpovedovanje ljubezni, do ubogega starčka, ki zapusti svet z ogromnim šopkom vrtnic v naročju. Pa vendar se pri Learu, mimogrede njegove ime po keltsko pomeni mraz, ne ve natančno, ali je od vsega začetka le neumen, zaslepljen, prekaljen ali že ves čas malo nor. Vsekakor ni bil kot kralj brez krivde, vprašanje pa je, kakšen je kot človek. Tragedija je namreč pogosto uprizarjana kot vzporednica sodobnemu dogajanju – tudi v političnih vrstah – in pravijo celo, da se na odrih pojavlja takrat, ko vlada represija. In če potegnemo vzporednico med zadnjo slovensko uprizoritvijo in današnjim svetom, potem je to bolj kot ne izpraznjen svet, napolnjen z mivko, ki slepi in se vrtinči iz tal (pa čeprav le gledaliških).