Na začetku je treba razjasniti, da je Camuseva eksistencialistična drama, pogosto označena tudi kot filozofska, ker ima pač jasno izraženo sporočilo (nekoliko prosto po Camusu; v danih okoliščinah je treba vztrajati, beg ni mogoč ne v samomoru ne v veri), precej premetana in okleščena (dramaturgija Lara Simona Taufer), kar vsekakor vpliva na končni rezultat. Zgodba je še vedno jasno prepoznavna: Kaligula se po tridnevnem molku, potem ko mu umre ljubljena sestra Druzilija, vrne na dvor kot tiran in kot svoboden človek hoče spremeniti neznosen svet, v katerem živi, tako da zahteva nekaj, kar ni od tega sveta – luno. In šele ko bo to dobil, se bo pomiril, do takrat pa bo njegova oblast klavnica ali pa se bodo podaniki znebili svojega strahu in ga ubili. A podaniki, klečeplazni patriciji, v strahu zgolj kimajo svojemu despotu.

Vendar tokrat ti patriciji, v Camusovi osnovi neprijetni in nevšečni liki, postanejo nekakšne burleskne marionete, s humorističnimi burlesknimi sposobnostmi, ki pravzaprav tvorijo svojo lastno, recimo temu, "komično dramo", temelječo predvsem na kopici slovenskih naglasov, ki so si jih igralci sami izbrali (izpostaviti je treba predvsem Jerneja Šugmana kot Kerejo in Bojana Emerišča kot Helikona). Pravzaprav ni popolnoma jasno, ali želi Taufer z znižano govorico na odru patricije narediti zgolj komično všečne ali pa je to njegov način navezave na trenutno politično stanje – ker konec koncev v parlamentu prav tako vsak dan slišimo kopico narečij, četudi bi to nekako moral biti prostor zborne govorice. Se pa zdi zabavno, da so patriciji v prvi sceni postavljeni na WC, kjer jim zaradi narave okolja ne preostane kaj drugega kot zgolj popolna zbanaliziranost. Kar pa je pravzaprav tudi osnovna črta celotne drame.

Kajti Kaligula (Marko Mandić), ki ne glede na svojo norost ostaja neverjetno hladen, jekleno oster, pravzaprav izredno lucidnih misli, je od vsega tega dogajanja nekako odmaknjen (ločen že s svojo pravilno govorico), kot da se njegov del zgodbe ne (z)more povezati z drugimi – pri tem je treba izvzeti savinjsko Kesonijo (Polona Juh). Kaligulova norost je pravzaprav omejena na megalomansko osišče drame, kjer je posajen na prestol (scenografija Branko Hojnik) boginje Venere in kot ona sama, golo božanstvo, spektakelsko opevano z glasbo Magnifica in Schatzija, lepotiči samega sebe z barvami krvi (njegove roke, natančneje noge, res niso zgled čistosti), dokler v končni fazi ne preide v sodobni ples (kar je pravzaprav edini presežek tokratnega Kaligule) in samega sebe dobesedno spremeni v kip, ki nam tudi pri poklonu sporoča, da je še vedno prisoten.

Težava Tauferjeve režije je predvsem v tem, da se o tiranskem vladarju ne sprašuje kaj dosti, le zdi se, da ga želi navezati na aktualne politične dogodke in ga, kot je sam nekje dejal, predstaviti kot nekakšnega terorista, kar Kaligula vsekakor je. Le da tokrat malo manj. Pravzaprav je celotna predstava niz že videnih spektakelskih vložkov, ki pa ostajajo banalno izpraznjeni in brez vidnega, čeprav očitno hotenega sporočila. V poplavi banalne estetike pač ni prostora za Camusov eksistencializem.

Lejla Švabić