Ima tri redno delujoče operne hiše, kar je gotovo posebnost, ob tem pa tudi vrsto koncertnih dvoran (najpomembnejša je Berlinska filharmonija) in gledališč z bogatim in raznovrstnim programom, v katerem najdejo nekaj zase tako največji avantgardisti kot tudi zapriseženi tradicionalisti.

Najstarejša v mestu je Staatsoper Unter den Linden (Državna opera na aveniji Pod lipami); trenutno jo prenavljajo, zato dajejo svoje predstave v Schiller Theatru (v Schillerjevem gledališču).
Državna opera je bila v času hladne vojne v vzhodnem delu mesta in tudi Komische Oper (Komična opera) je bila tam. Največji razcvet je doživela v času vodenja Waltherja Felsensteina, velikega režiserja, dramaturga in organizatorja, v letih 1947-75. Svoje poslanstvo uspešno nadaljuje s sodobno usmerjenimi režiserji, ki po Felsensteinu izpolnjujejo njegovo izročilo. Nekateri so celo preveč "moderni", na primer Katalonec Calixto Bieito, ki je Mozartov Beg iz seraja postavil naravnost v amsterdamski bordel in si prislužil negodovanje in proteste starejšega dela občinstva. Trenutno v Komični operi vzbujata pozornost sodobna uprizoritev Mozartove Čarobne piščali in opereta Clivia Nica Dostala.

Repertoar je zelo pisan, saj tu pripravljajo tako opere, operete, muzikale kot balete, koncerte in recitale.

Nemška opera v Charlottenburgu, na Bismarckovi ulici, je bila nekoč v Zahodnem Berlinu in je vedno imela izredno bogat repertoar, angažirala pa je najbolj znane svetovne pevce, režiserje in dirigente. Dolga leta je v njej "vladal" sodobno usmerjeni, a ne avantgardni režiser Götz Friedrich s svojo ženo, sopranistko Karan Armstrong.

V Komični operi sem, tudi v času dveh Nemčij, videl vrsto zanimivih predstav. V njej je nastopalo in nastopa nekaj pevcev, katerih imena zvenijo bolj "po naše", na primer, Neven Belamarić ali Mojca Erdmann.

Tokrat sem v zgradbi, ki se razteza med avenijo Unter den Linden in Behrenstrasse, v središču nekdanjega Vzhodnega Berlina, gledal Offenbachove Hoffmannove pripovedke; izbrali so – iz preštevilnih – prav gotovo najdaljšo verzijo s številnimi govorjenimi dialogi in s poudarjeno vlogo Hoffmannove Muze, ki je zdaj brez imena, sicer pa jo – v moški preobleki – imenujejo Niklauss ali Nikolaj.

Orkester je zelo dober in pod vodstvom Nicholasa Miltona zveni ubrano in odlično. Uprizoritev je moderna in poteka na enem prizorišču, z nekaterimi scenografskimi dodatki in spremembami. Obnovitev iz leta 2007 je pripravil s precejšnjimi ambicijami režiser Thilo Reinhardt, skupaj s scenografom Paulom Zollerjem in kostumografko Katharino Gault. Omeniti velja še dramaturga Ina Gerlacha, ki ima pri končni podobi veliko vlogo.

Nikoli še nisem videl te opere s tako poudarjeno vlogo Muze, čeprav se na koncu vprašaš, kaj pravzaprav hoče. Res je, da stoji Hoffmannu ob strani, mu svetuje in je njegova ideologinja, a koketira tudi z drugimi, na primer z nevarno Giulietto, s katero v duetu zapojeta popularno vižo Tiha noč, opojna noč, ki je sicer poznana kot Barkarola …

Dobra, solidna predstava, a hladna in brezosebna, v kateri manjka pravega, značilnega vzdušja. Pojejo seveda v nemščini, na voljo pa so prevodi v nemščino, angleščino, francoščino in turščino (!).
Pevci so zelo dobri. Britanec Timothy Richards ni več najmlajši; je še vedno pevsko in
igralsko prodorni Hoffmann, a brez pravega francoskega šarma. Theresa Kronthaler je živahna, glasovno navdahnjena Muza, ki se s protagonistom vred vidno stara. Alejandro-Marco-Buhrmester je elegantni Lindorf, zlovešči Coppelius, nevarni doktor Mirakel in cinični Dapertutto (ki ne zapoje znane arije o diamantu), vseskozi nevarni Hoffmannov tekmec; na videz je šarmanten, pevsko pa prepričljiv. Veliko pozornost je vzbudila Julia Giebel kot Olimpija s čvrstim, prodornim sopranom, prav tako Johanni von Oostrum v vlogi Antonije, z bolj lirskimi poudarki in s privlačno pojavo. A najbolj dekorativna je Carolina Melzer kot Giulietta z odličnim kostumom, ki ima velik razporek, tako da lahko vseskozi kaže svoje dolge, lepo oblikovane noge. Poleg tega je glasovno dovolj suverena.
Izvedba, ki po ljubljanskem Plesu v maskah, vzbuja skomine, predvsem pri ženskem delu solistov.
Nemška opera v Berlinu je pred dvema letoma slavila stoletnico. Vseskozi goji zahteven repertoar, s poudarkom na sodobnih delih. Njeni ansambli so resnično vsestranski, saj uprizarjajo od zgodnjih klasikov, Verdija in Puccinija do Mozarta in seveda Wagnerja ter številnih skladateljev dvajsetega in tega stoletja.

Tokrat je bila priložnost, da si ogledam tudi v svetu precej redko izvajano Berliozovo opero Trojanci, ki se po dolžini in po glasbenih vrednotah lahko primerja z Wagnerjevimi deli; a Wagner jih je ustvaril več, Berlioz pa – ob Benvenutu Celliniju in Béatrice in Bénédictu, ki imata normalni dolžini – le Trojance.

Za opero je sam napisal libreto po Vergilovi zgodovinski predlogi in velja za njegovo najboljše delo. Obsega dva dela, Padec Troje in Trojanci v Kartagini, ki je pogosteje izvajana samostojno. Imenujejo jo "velika opera", saj vsebuje učinkovite zbore, balet in zahtevne solistične vloge, med katerimi izstopajo Kasandra, Dido in Enej.

Prvi del je v znamenju preroške Kasandre, ki sluti nesrečo in ne verjame, da so se Grki zares umaknili iz Troje, kot mislijo njeni lahkoverni rojaki. Tudi veliki leseni konj, ki ga pošljejo v Trojo, je zvijača, saj so v njem oboroženi grški vojaki, ki v ugodnem trenutku pobijejo svoje nasprotnike. Ganljiv je zaključni prizor, ko Kasandra – skupaj z zavednimi trojanskimi ženami – odide v prostovoljno smrt. Berlioz je dogajanje oplemenitil s prepričljivo, učinkovito glasbo.

Drugi del je ljubezenska zgodba kraljice Didone (Dido), ki se – čeprav se je po moževi smrti zaobljubila ostati sama – zaljubi v Trojanca Eneja; ta se s svojimi vojaki, na poti v Italijo, ustavi v Kartagini. A Eneja kliče dolžnost in - po ljubezenski noči – "kruto" in brez slovesa zapusti svojo drago ter odide novim osvajanjem naproti. Dido napravi samomor. Ta opera je glasbeno še učinkovitejša, saj se v njej nežni ljubezenski prizori izmenjujejo z bolj junaško obarvanimi toni.

Predstavitev v berlinski Nemški operi je iz leta 2010 in konec marca letos sem gledal šele enajsto ponovitev. Zaradi zahtevnosti delo bolj redko izvajajo, saj v celoti traja skoraj pet ur. Imenitno uprizoritev so pripravili: znani angleški režiser David Pountney, scenograf Johan Engels, kostumografinja Marie-Jeanne Lecca in lučni mojster Davy Cunningham. Postavitev je realistično-impresionistična, z velikim poudarkom na notranjih doživetjih posameznih junakov. Nekaj je tudi projekcij, dima in dvigajočih in spuščajočih se zaves, kar prispeva k dinamiki sicer dolge predstave.
Kostumi so zelo lepi, barvno usklajeni in – predvsem v drugem delu – precej originalni.

Glasbena plat je veličastna. Angleški dirigent Paul Daniel, ki sicer nima karizme Karajana, Böhma, Abbada ali Mutija, je pa v svetu že zelo cenjen, interpretira zelo avtentično in prepričljivo Berliozovo glasbo ter je imenitni vodja številnega orkestra, zbora (zborovodja: William Spaudling) in solistov. V prvem delu dominira Madžarka Ildiko Komlosi v vlogi Kasandre. Pevka po pojavnosti in po glasovnih razsežnostih spominja na Marjano Lipovšek, kot je bila nekoč. Pevska odmevnost in igralska prepričljivost jo uvrščata med najboljše dandanašnje mezzosopranistke.

V drugem delu je v ospredju še ena, nič manj uspešna mezzosopranistka – Béatrice Uria-Monzon – ki je v svetu (tudi v Berlinu) znana in cenjena predvsem kot odlična Carmen. Očarljiva lepotica v vlogi kraljice Didone z mogočnim, a prijetnim glasom, s prikupno pojavo in z naravno igro takoj osvoji občinstvo, ki ji sledi od začetka do sicer nekoliko razvlečenega konca.

Tokrat je moral ostati v drugem planu zvezdniški tenorist Roberto Alagna, ki sicer partijo Eneja oblikuje z močnim, lepo zvenečim tenorjem ter z naravno, prav nič zvezdniško igro. A je – čeprav v zelo pomembni vlogi – manj izpostavljen, kot sta njegovi partnerici.

Pohvaliti je treba še vse številne soliste, predvsem pa tenorista Yosepa Kanga v vlogi Iopasa in Ronnito Miller, ki je pevsko zelo dobro izvedla Didonino sestro Anno.

Vladimir Frantar