Lindsey Troy (vokal, kitara) in Julie Edwards (bobni, vokal) sta svoj prvenec poimenovali Sistrionix kot besedno skovanko, ki le stopnjuje kontroverze okrog skupine, delno tudi narekuje ritem same promocije in dekletoma prinaša kanček medijskega pompa. Kajti ko sta Deap Vally skoraj natanko pred enim letom objavili svoj prvi singel Gonna Make My Own Money, ni bilo rockkritika, ki dueta iz losangelskega distrikta San Fernando Valley ni primerjal z bolj slavnimi rockovskimi rojaki, kot sta White Stripes in Black Keys. A dekleti sta silno pozornost glasbenih medijev vešče kanalizirali, s poudarkom, da so tako ali drugače vsi pravi rockerji le oboževalci Led Zeppelin, in to, da sta se spoznali na tečaju pletenja, ni ravno ne vem kakšen predložek za senzacionalno in razburljivo rockovsko biografijo.

Zato sta pa Lindsey in Julie s svojo nebrzdano surovo, razvneto, divjo in do konca nabrito godbo – fatalni! In tega ne mislim le zaradi njune erotizirane kariraste podobe deklet v vročih hlačkah in kavbojskih škornjih, temveč predvsem zaradi reanimacije hardrockovskega zvoka, ki je slišati, kot da bi se Deap Vally vrnili iz dolgolasih 70. let prejšnjega stoletja.

Garažirani blues (Baby I Call Hell) brez odvečne šminke (Women of Intention) in lepotnih posegov z mešalne mize (Walk of Shame) se resda sliši umazano (pogojno rečeno), glasno (a vselej artikulirano) in silovito (ne pa rušilno), toda pod distorziranim zvočnim zidom se še kako da razbrati enostavno, čisto in natančno komponiranje in aranžiranje skladb. Skladb (Lies, End of the World, Raw Material), ki jih Deap Vally (od)igrata zelo suvereno in rutinirano, tako da je bilo le vprašanje, kdo bo ujel neokrnjeno vzdušje njihovega vadbenega prostora. Ta čast je pripadla producentu Larsu Stalforsu, ki je do albuma Sistrionix (za)slovel s studijskim delom za skupino Mars Volta. Kar bi pomenilo bolj ali manj snemanje celotnih skladb, dokler niso zadovoljni vsi. Dodam le, da sem/smo lahko zadovoljni vsi.

Ocena: 4; piše Miroslav Akrapović