Efterklang so s svojo (pre)selitvijo h kultni angleški neodvisni založbi 4AD – ki doživlja svojo drugo mladost, s podobnim načinom markiranja, rekrutiranja in zbiranja nekonvencionalnih popizvajalcev pod svoje okrilje kot v slavnih 80. letih – že imeli pod pazduho dve veliki plošči, izdani za prav tako angleško neodvisno založbo The Leaf Label iz Yorkshira, ki ima bistveno manjši doseg kot kot "starejši brat" 4AD. Toda niti letošnji jesenski četrti album Piramida kot tudi ne njegov predhodnik Magic Chairs ne dosežeta zvokovno razgaljenih severnih obzorij, ki smo jim bili priča na albumih Tripper in Parades. Tisto, kar se je na albumu Tripper slišalo kot zbirka glasbenih miniatur, ki jim ni mogoče najti skupnega imenovalca - na trenutke se celo zdi, kot da posamične skladbe niso delo istih rok -, se je na albumu Parades nadaljevalo v še širšo, bolj razvejano in nedoločljivo zvočno impresijo. Njihova kitarsko-godalna in elektronsko-pihalna akustika, ki jo vsake toliko časa poskuša pevsko nadgraditi ali dopolniti prva violina skupine Casper Clausen, se je na trenutke zdela bolj zapletena in zavajajoča, v nasprotju z njihovih 'bratom po orožju', skupino Sigur Rós.

Res pa je tudi, da v primerjavi z Islandci Efterklang svoje ambientalno postrockovske mantre ne gradijo na literarno-filozofsko-eksistencialnih razmišljanjih. A to ne zmanjšuje niti izvirnosti niti iskrenosti v njihovih skladbah. Toda tisto, kar se je na albumu Magic Chairs poskušalo še bolj poudariti z neoklasičnimi instrumentalnimi prijemi in miniorkestracijam ter v prvi plan postaviti pevca z veliko začetnico, je na novem albumu Piramida očitno postalo začrtana smer. Morda bi v spomin na staro slavo lahko napisal tudi – smer razvoja. A to je ključna težava albuma Piramida. Efterklangove razvojne smeri bi raje poimenoval eksperimentiranje v iskanju univerzalno dovršene skladbe, ki ni soodvisna od lirike kot takšne. Takšen vtis sta pri poslušalcih puščala prva dva albuma.

Ko poslušate skladbo Doppelganger s prvenca Tripper, vam postane jasno. kaj sem imel v mislih. Efterklangu na albumu Piramida sicer uspeva delno ohraniti skladateljsko hudomušnost (Hollow Mountain) in virtuoznost glasbenikov (Between The Walls), toda skladbe so bolj ali manj zaplavale v nekakšne futuristično kabaretske točke (Apples, Told to Be Fine, Dreams Today). Odvečni zvoki in preveč petja, ki se, kljub melanholični nravi skupine Efterklang, slišijo kot vase zaprti in odtujeno hladni svetovi. Temu ne bi mogel reči razvoj, temveč prevelika (za)resnost. Preveč resno sprejemanje in razumevanje samega sebe. Nevarnost za vsako ustvarjalnost, ne glede na genialnost.

Ocena: 3; piše: Miroslav Akrapović