Skladbi sploh nista bili slabi, prav nasprotno; Iceage zvenijo, kot da bi priklicali duhove Sex Pistols, Joy Division, MDC (Millions of Dead Cops), Christian Death, Hüsker Dü, Birthday Party, in seveda Jesus Lizard iz njihovega "goatskega" obdobja (Goat je drugi album skupine Jesus Lizard, iz leta 1991, op. a.)

Nostalgično? Še živi spomini na gimnazijska leta. Na dolgo toplo poletje, ki ga je žal pokvaril vonj po smodniku. Skratka, vse je bilo izjemno v teh dveh skladbah (White Rune, Collapse) z omenjenega prvenca, le občutek nelagodja, strahu in negotovosti se je tihotapil, kot da bi ponovno vohal smodnik. Dovolj razlogov, da sem se Iceage izognil. A ne za dolgo!

Današnji datum izida drugega albuma You're Nothing danske punk-rockovske skupine Iceage je bil znan že nekaj mesecev. Kultna neodvisna založba Matador si je dovolila (ali privoščila) zelo drzno promocijsko besedno zvezo za svoje varovance – We start Iceage's artpunk tour de fuck – everything You're Nothing – in nas je nenehno bombardirala s navihanim reklamnim opozorilom. Povedano enostavneje, a še vedno s tržno naravnanim besednjakom prodajalca - iz Matadorja so nam sporočali: že na začetku leta vam ponujamo album leta. In to je, vsaj kar se tiče letošnjih diskografskih izdaj, hudičevo res.

Tokrat nisem mogel spregledati skupine Iceage. Prav tako je v dveh letih njihovega diskografskega premora prej omenjeno nelagodje, strah in negotovost zamenjal bes, ki ga je – recept iz (sub)kulturnih osemdesetih – dobro kanalizirati ob glasbi skupin, ki zvenijo kot Iceage. Ta pospešeni najstniški kvartet iz Koebenhavna je tako furiozno mogočen (beri: kompulzivno hrupen), da v ušesa ne dobiš granitne kocke zvoka, temveč imaš občutek, da se je visok, v nebo vpijoč zvočni zid (It Might Hit First, Coalition) zrušil nate.

Ta kitarska zmeda in nenadzorovana razposajenost (In Haze, Awake, You' re Nothing) je mogoča le ob navdahnjeni (Everything Drifts, Ecstasy, Burning Hand) in fantastično uigrani ritemsekciji. Te so mi, že odkar pomnim, še posebej pri srcu. Kajti kitarski hrup sam od sebe je sila iritirajoč in le sinhronizirano glasen ritem (bas & bobni) poslušalca obdrži osredotočenega. Največji adut skupine pa je, ta album to še posebej dokazuje, pevec Elias Rønnenfelt, ki odločilno spominja ali deluje kot mladi Davida Yowa (Jesus Lizard) v koži Iana Curtisa (Joy Division). Vodja skupine, ki s svojo pevsko neartikulacijo (po)ustvarja privid dodatnega zvoka, dodatnega inštrumenta. To je tisto, kar punk rock dela poseben v primerjavi z rockom in punkom. Tisto, kar Iceage, skupaj s kanadskimi rojaki Metz, uvršča med perjanico nove generacije tistih, ki "ustvarjajo hrup". Hrup ustvarjajo in ga ne delajo! Razlika je velika.

Ocena: 5; piše Miroslav Akrapović