Čeprav je težko določiti kakršno koli vzporednico ali pa povleči glasbeno rdečo nit med tremi pevkami, jih zagotovo združuje raziskovanje in eksperimentiranje znotraj sodobnega indiezvoka. Če sem natančnejši, pri vseh gre za dvig intelektualne, politične, socialne, duhovne in filozofske ravni znotraj nečesa, čemur bi lahko enostavno rekli le popglasba. Ta nova popglasba je še kako lahko subverzivna in kritična. K sreči dotične izvajalke uporabljajo niz subkulturno komplementarnih motivov in simbolov, ki njihovo glasbo radikalizirajo in ločujejo od znanih nam, utečenih in ustaljenih popform.

V takšnem ustvarjalnem pogledu - v smislu refleksije na sleherni vsakdan - je šla Julia Holter, vešče kombinirajoč svoje najljubše literarne predložke, morda najdlje. Kajti njen prvi album Tragedy (2011) je bil navdihnjen z Evripidovo dramo Hipolit; drugi Ekstasis (2012) je nastal kot dialog z Virginio Woolf in Frankom O' Haro. Pravkar objavljen tretji album Loud City Song pa prinaša avtoričino posvetilo muzikalu Gigi, ki je kot istoimenski roman izšel leta 1944 izpod peresa francoske pisateljice Sidonie - Gabrielle Colette. Eklektičen in na trenutke klavstrofobično obarvan novi album se ukvarja z iskanjem absolutnega čustva (Horns Surrounding Me, This Is A True Heart), ki bo edino preživelo samotnost in odtujenost urbanega okolja (Hello Stranger, In The Green Wild).
Julia Holter nas skozi scenosled zvočno-liričnih liturgij popelje v svet (World, City Appearing), ki se nam je, ne tako davno nazaj (ob delih Davida Lyncha in Laurie Anderson), zdel preveč surov in abstrakten. To, da se glasbeniki, kot je ona, poglabljajo v razumevanje tega, pa je še dodatna zaušnica tistim, ki povsem nepravično in neupravičeno posplošujejo in zaničujejo novo … mlado generacijo. Generacijo, ki je resda zožila svoj instrumentarij, toda emocija je ostala ista. Velika!

Ocena: 4; piše Miroslav Akrapović