V primerjavi s predhodnim ustvarjanjem je v njihovi glasbi zaznati več svobodnega duha, več improvizacij, za ščepec več želje po raziskovanju in širjenju zvočnih obzorij.

Preseneča neverjetna usklajenost med posameznimi člani. Še toliko bolj, ker se je zasedba, katere okostje tvorita veterana domače alter-rock-jazzovske scene saksofonist Primož Simončič in basist Iztok Vidmar, od predhodnega, izjemnega The triple X albuma kadrovsko nekoliko spremenila. Z vsemi žavbami orientalske ritmike namazanega Marjana Staniča je za bobni zamenjal Uroš Srpčić, ki je z njimi sicer že sodeloval v začetku devetdesetih, poznamo pa ga predvsem iz zasedb Polska malca in Demolition Group. Skupini se je pridružila tudi klaviaturistka Neža Naglič, improvizatorka in članica zasedbe Salamandra Salamndra.

Morda tudi zaradi tega Loliti, vsaj po slišanem na najnovejši izdaji, leta ne pridejo do živega, pa čeprav je ob neobremenjenem poigravanju z džezom, sodobnim rockom in etnom že dodobra zakoračila v tretje desetletje delovanja. Še vedno je namreč mladostno razposajena in vihrava, tu in tam muhasta in trmoglava, morda bolj umirjena in ustaljena kot nekdaj, a zato še zdaleč ne krotka ali udomačena. Vsej prijaznosti in vljudnosti navkljub ostaja neprilagojen otrok, nekakšen pankrt domačega glasbenega podzemlja - preveč radikalna za konzervativce in preveč tradicionalna za avantgardiste, prepočasna za adrenalinske odvisneže in prepompozna za medidativne zamaknjence. Natanko takšna, kot jo imamo najrajši!

Ocena: +4; piše: Dušan Jesih